četrtek, 25. november 2010

It's a kind of magic ...

Grey's Anatomy ... poleg Weedsov definitivno moja najljubša nanizanka. Trenutno teče 7. sezona in ne vem, stvari so tako zelo drugačne. Par minut nazaj sem na Foxu ujela en del, mislim da je 3. sezona, kaj takega. Denny je mrtev, Burke je še vedno chief of cardio in s Christino načrtujeta poroko, George se zaljublja v Callie. Oh, kje je že to. Sedaj so reči tako zelo drugačne. Od začetnih 5 stažistov - Christina, Meredith, Izzie, George in Alex sta ostala samo še Meredith in Alex. In to sem se zavedla šele v zadnjem delu, ko Meredith razmišlja o besedah Baileyjeve na začetku njihovega pripravništva, ko je le-ta dejala, da bosta na koncu ostala samo onedva. In res sta. In sem se zamislila, koliko reči se je spremenilo. In še druga misel - kako lahko ena taka serija vpliva na gledalca, kaj lahko ustvari. Zame so vsi ti junaki resnični. Čar tega je to, da igralcev prej nisem poznala. In jih še zdaj ne poznam iz nobenih drugih filmov, razen Katherine Heigl. Ostale še nisem zasledila. Okej, Dempsey je izjema. Kar želim povedati je to, da je bilo v tej seriji toliko momentov, ko sem se smejala, toliko momentov, ko sem jokala, ko sem obstaja z odprtimi usti ... in čeprav se mi zdi, da je serija v zadnji sezoni izgubila na tem svojem čaru (predvsem zaradi spremenjene igralske zasedbe), ima toliko zgodovine in toliko čustev me veže nanjo, da je nikakor ne morem prenehati gledati. In Jack in Kate na Titanicu sta sicer fletna, ampak Denny in Izzie, to bo zame ena lepših ljubezenskih zgodb ever. In ko je Denny umrl ... me je res strlo. Niti ne znam opisati, kaj mi je ta nanizanka storila oz. kaj je na njej, da me tako veže, ampak nekaj je ... nekaj magičnega. In res si bom še enkrat ogledala vse epizode. Ker bo zabavno. In ne vem ... vse dobi nov pomen, ko si stvar ogledaš še enkrat.

Ni komentarjev:

Objavite komentar