Načrti in ... norišnica.

Razvadila sem se. Recenzije filmov, muzika, recepti. Vse to nekako ubija v meni tisto pisateljsko žilico oz. lahko bi se bolje izrazila - čut za nakladanje. Pa ne toliko nakladanje, saj ni nujno zmeraj vse pa kar nakladanje, ampak bolj, pisanje. Pisanje v takem pomenu, ko začneš z enim stavkom in prepustiš mislim svoj tok in samo pišeš in pišeš in pišeš. Kot to počen sedaj. Pravopisnih napak je ogromno, ampak hej, koga brigajo pravopisne napake. Ko pride do tega, da človek samo piše, da pusti prstom prosto pot, da tečejo po tipkovnici, potem napake niso pomembne. Na njih se sploh nima smisla ozirati, bom že na koncu šla čez vse skupaj še enkrat in popravila. Pa tudi, napake sploh niso važne...
Okej, zdaj sem malo zabredla. Zašla v slepo ulico. That happens. In sploh ne vem, zakaj se še vrtim okoli tega pisanja in to, ko pa sem danes želela povedati čisto druge reči.
Naslednji vikend bo velik pekovski vikend, Miklavž in to. In dobila sem noro, NORO idejo za Božiča, medene hiške. Zadnje čase se mi namreč na internetu odpira cel nov svet - no, se bom bolje izrazila, delčki sveta so bili vedno odprti, sedaj pa sem jih sama končno sestavila skupaj in sedaj imam odprt cel nov svet. Namreč mnogokorat se sprašujem, ko odprem internet, kaj naj sploh počnem. Okej, grem pogledat na neumen FB, da vidim kdo je s kom skupaj in kdo je spet napisal kakšno neumnost (in se ob tem močno brzdam, da ne napišem kakšnega komentarja, ki bi me stal kakšnega prijatelja ali dveh - no ampak, če prav pomislim, moji prijatelji ne pišejo neumnosti. Traparije pišejo predvsem znanci, ljudje, ki sem jih morda videla parkrat, z njimi dvakrat spregovorila in v vsakdanjem življenju morda enkrat pomislila nanje, za te mi je pa tako ali drugače vseeno, kaj si mislijo o meni in če jih imam med prijatelji ali ne - torej rezultat tega je, da morda komu bom kdaj komentirala kakšno neumnost), potem seveda mejli, en blog, drug blog, Big Brother (da vidim kakšne neumnosti se šele tam dogajajo, to je pa some serious shit, vam rečem), pa Kulinarika in to je v bistvu to. No, včeraj zvečer sem pa odkrila medene hiške in domišljija mi je začela delati in z A.-jem sem se zmenila, da mi bo pomagal, in če bodo ratale lepe in ne bodo razpadle, jih bova dala žlahti za darilo in jaz imam celo eno (neuresničljivo?) idejo o tem, da bi iz medenega testa naredila jaslice, ampak saj, bomo videli. Kakorkoli, danes sva bila v Merkurju in sem našla modelček za piškote - snežaka, ki bo kot za nalašč za pred medeno hiško.
Groza. Govorim brez repa in glave. Kaj je v bistvu poanta tegale zapisa je to, da ... okej, več delov ima: prvi namen je ta, da se ufuram nazaj v pisanje (ufuram - kako grda beseda, ampak nimam časa iskati sopomenke), ker tole je res katastrofa. Včasih so se mi misli pletle po glavi sto na uro. Okej, saj se mi sedaj tudi, ampak tokrat te misli govorijo o medenih hiškah in tortah in ne o kakšnem globokem razmišljanju. Pa dobro, kdo rabi globoko razmišljanje, naj ima vsak svojega. Okej druga točka: želela sem deliti vse te moje pekovske načrte. Ki jih pravzaprav niti nisem v celoti razkrila - medene hiške so le en del, dokaj oddaljen, saj na vrsto pridejo šele za božič. Vmes je še Miklavž. In razni piškoti, ampak to bo vse še sledilo. In tretja točka je pravzaprav čestitka sami sebi, da sem na internetu končno odkrila nekaj pametnega. Kot da je to dobra stvar. Ah kakorkoli, malo se mi že meša, tista Rafaelo torta v Zvezdi in potem še mamin štrudelj in še A.-jeve palačinke so mi zameglile razum. Obtežile želodec. Obolečinile želodec. Prepovedale jutrišnje tehtanje.
Kakorkoli, za konec še en nasvet - nikakor ne rinit z avtom v BTC. Ker je NORO!!!

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vesolje je včasih izredno radodarno ...

Predvelikonočna/rojstnodnevna torta ...

Kokosova očesa