Crazy Stupid Love

Steve Carell, Ryan Gosling, Julianne Moore, Emma Stone, ni da ni, sama zvečena in meni poznana imena. Film Crazy Stupid Love je še en izmed množice hibridov, pri katerem ne veš, ali je bolj komedija, ali bolj romanca in ali je drame dovolj, da se jo sploh splača omeniti. Mogoče bo zgodba razodela ta misterij. Steve Carell oziroma Cal je moški srednjih let, ki se spopada s pogostim pojavom, ki doleti navidez srečno poročene moške srednjih let - postane dolgočasen. S svojo srednješolsko ljubeznijo Emily (Julianne Moore) sta poročena že kar nekaj časa in čeprav je ona ljubezen njegovega življenja, mu to ni preprečilo, da bi se nekje na poti ne izgubil, postal povprečen, nezanimiv, kar Emily pahne v posteljo s svojim sodelavcem. Tako se torej znajdeta pred dejstvom - potrebna je ločitev. Cal, dolgočasen in nepogumen kot je, se s tem seveda sprijazni in prične z životarjenjem. Dokler nekega popoldneva ne vstopi v lokal, kjer monopol nad privlačnostjo, šarmom in drznostjo izvaja Ryan Gosling oziroma Jacob. No, če se pa tale film splača zaradi česa pogledati, je pa to definitivno Ryan. Pa ne samo prizori, kjer je zgoraj brez. On je ves tak ... mamljiv. Da bi kar skočila v ekran!
Film nas nekako spretno vodi prek štirih posameznikov in zgodb, ki se ovijajo okoli njih, kako zelo pa so vsi štirje povezani, pa nam je razodeto šele na koncu. In povezava je res nepričakovana in ravno dovolj luškana ter samo rahlo privlečena za lase. Film vsebuje tudi tisto splošno znano magijo "preobrazbe" - Cal se dejansko iz zapuščenega dolgočasneža spreobrne v preprojenega samca, medtem ko se prej zapeljivi Jacob preobrazi v sicer še vedno zapeljivega, a malce bolj umirjenega zaljubljenega človeka.
Vseeno je tole povsem gledljiva zadeva, četudi smo na koncu "razsvetljeni" z dobro znanim govorom glavnega junaka o tem, kako se je potrebno boriti za svoje ljubljene in ne vreči puške v koruzo ... Okej, no, ajde, recimo, da vam verjamemo. Ni ravno popolna bedarija, nekega ogromnega presežka pa tudi ni. Je pa pač Emma in Ryan in konec koncev tudi Steve ... in Julianne, za katero sem, ne vem zakaj, vedno mislila, da je bolj igralka za v drame, tak vtis sem dobila v The Hours, I guess.

Komentarji

  1. Anonimni29 november, 2011

    men je bil ok film, ampak sem ves čas pričakovala nekaj več, sploh ob tako dobri igralski zasedbi. če so ti všeč taki 'hibridi', si že gledala our idiot brother?men je bil kul!

    OdgovoriIzbriši
  2. Tina29 november, 2011

    bom pogledala, sploh zdaj, ko vidim, da igra zooey! :D
    meni je tale film ful hecen ... tut zdajle, ko sem še enkrat šla brat tole kar sem napisala, kar nekako ne vem, kako bi lahko sploh zaokrožila misel :D tko ful enih stvari se je zgodilo ampak vse mogoče malce preveč v ozadju oz. tko kot praviš, manjka nekaj več, neki wau :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Predvelikonočna/rojstnodnevna torta ...

Slika
... z breskovim in jogurtovim nadevom. Ha, čemu tak naslov? Recept sem namreč našla v reviji Dober tek, ki je, mimogrede, najbolj awesome revija pod soncem. Ker ne vem točno, če z objavo tega recepta tule navedbi vira navkljub kršim kakšne avtorske pravice, sem recept (nevede) malce spremenila/priredila. V originalu je tako velikonočna torta z mareličnim in jogurtovim navedom postala tisto, kar piše na začetku. Dolgo ime. Sem razmišljala, če bi ji dala povsem novo ime, ampak trenutno nisem prav nič navdahnjena, ha, kot da kdaj pa sem. Okej. Naj najprej rečem, da je tole božansko. Jaz sem sicer mogoče malce nezanesljiv vir, ker itak pojem vse sladko, kar vidim, sploh po ne-vem-koliko časa brez (no, v resnici sem se sladkala že v torek), ampak še vedno znam cenit ko je nekaj res dobro in njamica . Torta je sestavljena iz treh glavnih sestavin - lešnikov biskvit, breskov nadev (oz. bolj preliv) in jogurtova krema . Gremo kar lepo po vrsti. Vzamemo štiri jajca in dve posodi (e
Preberite več

Vesolje je včasih izredno radodarno ...

... in mi pošlje kakšen znak v takšni ali drugačni obliki. Me opozori na kaj zanimivega. Čez vikend sem tako v okviru študijskih obveznosti malce bolj podrobno pogledala tale prispevek: http://vimeo.com/40747291 . Sama vsebina na tem mestu niti ni tako pomembna, bolj me je pritegnil prvi, uvodni del, ko dr. Tea Logar govori o tem, s katerimi področji vse se bioetika sploh ukvarja. V spominu mi je še posebej ostal izraz enhancment . Vseeno pa mi tudi ta izraz ni dal kaj dosti misliti. Vse do včeraj. Preden smo pričeli s predavanji se je namreč oglasil en mladenič, mladi raziskovalec na naši fakulteti, ki nam je razdelil anketne vprašalnike za svojo raziskavo za doktorat. In glej ga zlomka, spet ta izraz - human enhancement . Ali nevrokrepitev. Preden nadaljujem o tem, kakšne misli so se mi začele poditi po glavi, mogoče par besed, kaj human enhancement sploh je? Wiki pravi, da je to kakršen koli poizkus, da bi začasno ali za stalno presegli trenutne omejitve človeškega telesa s pom
Preberite več

Kokosova očesa

Slika
Letos sem z Miklavežvo Božično peko začela precej pozno, sej vsi vemo, čemu je temu tako, kajne, tako da sedaj malce z zamudo ponujam tri recepte za piškote. Letos sem popolnoma spremenila repertoar in mislim, da so bili prejemniki kar zadovoljni. Povsem možno pa je, da se mi lažejo. Kokosova očesa. Končno sem tudi dobila mojega KitchenAida, tako da je mesenje testa z njim pravo zadovoljstvo, ampak tudi na roke bo šlo, postopek gre pa takole: med 100 g ostre in 100 g gladke moke ter 1 zavitek pecilnega praška zdrobimo 150 g masla/margarine , dodamo eno jajce , 70 g sladkorja , limonino lupinico in sok polovice limone ter 20 g kokosove moke . Vse skupaj zgnetemo v svaljek. Moja masa je prišla precej mehka (mislim, da je krivec ostra moka, tako da jo lahko vsekakor zamenjate z gladko). Zavijemo v folijo za živila in za 15 minut damo v hladilnik. Potem testo razvaljamo na 3 mm debelo. Izrežemo kroge, polovica mora imeti v sredini še luknjico. Pečemo jih 10 do 15 minut na
Preberite več