sobota, 18. februar 2012

Par dni nazaj je minila že ...

... četrtina leta, odkar me ni več na Facebooku. Počutim se odlično in še sem živa. Tudi kar se moje družabnosti in ohranjanja prijateljskih stikov tiče, se ne morem pritoževati. Nič mi ne manjka. Sem pa v zadnjih dneh malce razmišljala o tem, kaj Facebook dela ljudem. Kako na njih vpliva. Kakšno novo vrsto ljudi izumlja. Sem tole moje razmišljanje razdelila v štiri točke - sej vem, pet bi bilo veliko bolj poetično, ampak kaj pol, danes sem pač rahlo rebelde.

Prvič. Posameznik (oz. uporabnik) na Facebooku dobi občutek, da mora s širnim svetom deliti pomembne informacije. To so čisto tiste osnovne informacije, nekatere je potrebno vnesti že ob prijavi. Pravo ime, priimek, kraj bivanja, rojstni datum, kje se šolaš, kje si zaposlen, si samski/poročen/odovel/zakompliciran in v razmerju do koga se vsa ta ljubezenska drama odvija, kdo so tvoji družinski člani, s kom si hodil v osnovno šolo, s kom v srednjo, s kom sedaj guliš klopi na fakulteti ali v pisarni, katere serije spremljaš, katere knjige bereš, na katere koncerte boš šel. Se mi zdi da Facebook na začetku premami ljudi s tem, ko je za uspešno registracijo potrebno vnesti osnovne podatke, ki so potem v zelo lični in harmless obliki predstavljeni na tvojem profilu. Potem pa človeka seveda premami in še naprej objavlja druge neumnosti. Seveda govorim o nekem "tipičnem" uporabniku Facebooka. In seveda se lahko ustavimo pri definiciji "tipičnega", ampak mislim, da ni težko ugotoviti, kakšne ljudi imam v mislih. Kakšne devetošolke, ki so ravno odkrile, kaj pomeni biti hipster in kako kul je to. In ki so od očetov podedovale fotoaparate, s katerimi se lahko fotkajo na samosprožilca. Kakorkoli.

Drugič. Posameznik dobi na Facebooku občutek, da je opazovan. Tiste male zelene pike, ki so tam nekje v spodnjem desnem kotu (ne vem, če je pozicija še ista, v treh mesecih se je mogoče zagotovo že kaj spremenilo), ki čakajo in prežijo in požirajo z očmi vsako novo malenkost, ki se pojavi oz. jo kdo objavi. Občutek, da si opazovan. Ni treba biti ravno Freud da sešteješ ena plus ena in prideš do ugotovitve, da se ljudje obnašamo občutno drugače, če vemo, da nas nekdo opazuje. To, da si opazovan, je krasna priložnost, da pokažeš kaj znaš, da se malce pobahaš, da izpostaviš svoje atribute (ki niso vedno nujno pozitivni). In jasno, če je tam nekje med eno zeleno piko tvoj bivši fant, je nujno potrebno objavit fotke z kakšnega hudega žura. Ali pa prilepit link do zanimivega članka o potencialnem nadaljevanju filmov Star Wars, ker so to pač filmi, ki jih tvoj morda bodoči fant noro obužuje. Nekaj v tem stilu.

Tretjič. Posameznik se kot zavedni člank Facebooka čuti poklicanega, da budno spremlja, kaj se dogaja z njegovimi t.i. prijatelji. Ne samo, da nas Facebook postavlja v vlogo opazovanega, Facebook množice spreminja v ovce, ki cel dan sedijo za računalnikom in do onemoglosti stiskajo refresh, v upanju, da se bo pojavila kakšna žgoča fotka, status ali kaj podobnega. Postajamo odvisni od informacij, brez katerih nam živeti ni. Kdaj ima kdo rojstni dan - to nam pove Facebook. Kdo se je razšel s fantom - spet, Facebook. Kakšne ocene so dobile sošolke oz. ali so naredile izpite - ni treba poudariti kdo, Facebook. Vse skupaj postane ena velika rdeča žgoča žoga, ki se kotali in kotali med nami in vsi bi jo radi imeli, da čeprav je rdeča in peče in ni od nje prav nobene koristi. Ne, res je ni. Ker potem, ko je človek en dan že tri mesece brez Facebooka in razmišlja, da je nekaj čudno, ja, potem se spomniš. Decembra je imela pa ta-in-ta rojstni dan! In ta-in-ta ni kar ena ta-in-ta ampak oseba, čigar rojstni datum bi si bilo potrebno zapomniti! Brez pomoči Facebooka.

Četrtič. Posameznik si sčasoma življenja brez Facebooka sploh ne more več predstavljati. Oh, kako se spomnim dolgih noči, ko sem zrla v strop in v solzah razmišljala, kako, oh, le kako bom preživela brez Facebooka. Vsi prijatelji bodo pozabili name! Če me ni na Facebooku, potem ne obstajam! Že tako neopazna, kot sem, bom izginila še iz virtualnega družabnega sveta, le kaj bo z mano?! Me bo sploh kdo poklical, bo sploh kdo vedel, kako pridna sem na faksu? In končno pridemo do glavnega problema - kako bom s sošolci 15 ur pred izpitom panično debatirala o tem, kako težko bo in kako nič ne znamo in kako bomo vsi umrli in nas bo faks pokopal. Seveda je tale odstavek popolnoma sarkastičen (in za vsak slučaj raje to jasno povem, preden izgubim še tisto peščico bralcev, ki jih tale blog premore), ampak resnica se pravzaprav ne skriva daleč. Dejansko je bil eden izmed pomembenjših razlogov, zakaj že prej nisem dekativirala Facebook računa, ta, da me je bilo strah, katere pomembne informacije glede faksa in izpitov bom zamudila. No, guess what, po prvem semestru je moje povprečje ocen povsem okej, vsi izpiti so narejeni, tako da, Facebook, zalet se nekam.

Če povzamem, brez Facebooka sem torej postala boljša prijateljica (ker sem bila primorana si na special listek napisat tistih 10 pomembnih datumov, ko meni ljube osebe praznujejo in občutno večkrat pokličem/pošljem SMS z vsebino kako si?), bolj se brigam zase in manj za druge, svoje probleme rešujem v lastni intimi (občasno tule, khm), imam le redke izpade zbujanja pozornosti (pa še to se preusmeri na Twitter, tam pa največje neumnosti vestno brišem). Kot sem rekla, še sem živa. Deep inside even more than before.

9 komentarjev:

  1. Uf, tule se pa ne strinjava več ;) Nekaj je tipičen uporabnik. Ampak obstajajo izjeme ;) In od vsakega posameznika je odvisno, kako blizu si bo pustil, kako zelo ga bo potegnilo notri in recimo, koliko se bo sekiral zaradi informacij o izpitu, o katerih razpredajo sošolci. Moraš si znati postaviti eno mejo, pa je facebook samo plus in ne minus. Facebook nudi ogromno, samo ne sme imeti on vpliva nad tabo, ampak ti nad njim ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, seveda, sej zgornje točke veljajo predvsem za "tipične" uporabnike. Jaz sem bila žal eden izmed njih, čeprav sem se z vsemi štirimi upirala, zato sem tut šla dol. Vsak ve, kaj FB dela iz njega in če mu je to všeč, pol super. Jz se pa že veselim, ko bom čez slab mesec videla, koliko ljudi dejansko ne ve, da ima FB na njih tak vpliv in koliko se jih bo spomnilo name zdej, ko me ni več tm in jih FB ne bo opomnil, da mam rd :D

    OdgovoriIzbriši
  3. No, to ne bi ravno rekla, da je vpliv fb-ja oz. mu ne štejem v slabo. Ampak ja, priznam, toliko me je razvadil, da rojstnih dni nimam več napisanih na koledarju. Najpomembnejše imam pa itak v glavi :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Poleg tega sem navajena, da mi tisti, ki nimajo facebooka, praktično nikoli ne voščijo na pravi dan. Očitno si je moj dan zelo težko zapomniti in večina misli, da je en dan prej oz. potem. ;))

    OdgovoriIzbriši
  5. Lepše novice ne bi mogel slišati, pohvalno!

    OdgovoriIzbriši
  6. No ja, včasih pride čist prav. Potrebe nekaterih, da objavijo čisto vse kar se v njihovem življenju dogaja pa nikoli ne bo razumeu. Vseeno pa je lahko FB koristno orodje, če ga pa kdaj uporabiš za malo manj koristne stvari je pa kot tabloid. Stran vržen čas sicer, ampak saj tudi ko prebiramo post-e na blogih večinoma od tega ni kakšne posebne koristi ;).

    OdgovoriIzbriši
  7. Potreboval bi te za novinarski prispevek o tvojem facebook slovesu... Je možno dobit kak kontakt, nikjer nisem našel nobenega. Hvala, Robert

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. seveda, tinabolta@gmail.com ;)

      Izbriši
  8. bravoooooo puunca,svaka čast za ta čalnek!

    OdgovoriIzbriši