nedelja, 26. februar 2012

Hugo, The Descendants, War Horse

Hugo
Tale mojstrovina je vsekakor eden mojih favoritov za oskarja za najboljši film. Ampak mislim, da je vsem jasno, da ga ne bo pobral. Škoda. Ali pa tudi ne, konec koncev so oskarji sami sebi namen, dobri filmi pa itak ostanejo v mislih in srcih gledalcev. Pred ogledom filma nisem imela pojma, o čem govori, kdo ga je režiral, nič. Videla sem samo plakat in na njem dečka, ki visi na urinem kazalcu in sem si mislila da je to neka fantazijska družinska zadeva. V bistvu nisem daleč od resnice - film je res fantazijska družinska poslastica, ampak ne v klasičnem pomenu besede. Film je namreč zgodba o preteklosti, bolečini, iskanju smisla ... tako zelo podobna Extremely Loud & Incredibly Close. Tudi tu je glavni junak deček, Hugo (odlični Asa Butterfield), ki ostane brez očeta. In prav tako kot Oscar, tudi Hugo išče prav poseben ključ, ki je zadnji, manjkajoči del "robota", ki sta ga z očetom našla v muzeju in ga skušala popraviti, da bi spet deloval. Hugo je prepričan, da robot skriva sporočilo pokojnega očeta, zadnje sporočilo in pojasnilo, zakaj ga je zapustil. Film nas popelje v čudovito atmosfero vrveža na železniški postaji v Parizu, kjer Hudo živi in skrbi za velikansko uro. Iskanje ključa in manjkajočih delov pa ga popelje do prav posebnega gospoda, Georga Meliesa (Ben Kingsley). Ja, ta film ni samo zgodba o dečku, ki izgubi očeta in išče smisel vsega tega, temveč je poklon Martina Scorseseja velikemu Georgu Meliesu, francoskemu čarovniku in režiserju, ki je znan po svojih filmskih mojstrovinah iz začetka 20. stoletja, predvsem po A Trip to the Moon. Čudovita zgodba, ki mi bo v spominu ostala še kar nekaj časa. In če dokončam primerjavo z EL&IC - če sta izhodišči zgodbe isti (deček ostane brez očeta, išče "ključ", ki bi mu razkril smisel, zakaj je oče umrl), se Hugo tam nekje na polovici filma razcepi in zelo zelo preseže EL&IC. Primerjava sploh ni mogoča, tako zelo boljši je Hugo. Ogled obvezen.

The Descendants
Roko na srce, ne vem, zakaj si je tole zaslužilo nominacijo. Okej, George Clooney v podobi Matta Kinga, očeta dveh deklet, Scootie in Alexandre (Shailene Woodley), ki se sooča z ženino nesrečo in komo, v katero je padla, je sicer povsem soliden, ampak to je pa tudi vse. V spominu mi bo ostala tudi Shailene Woodley, ki mi je še edina pritegnila pozornost, drugače je pa to vse. Zgodba se mi ne zdi nič posebnega in film kot celota po mojem mnenju deluje samo zaradi Clooneyja. Vsaj jaz drugače ne vidim nobenega presežka. Zgodba ni nič novega, že stokrat videno. Film rešuje pravzaprav res in zgolj samo Clooney s svojo podobo in likom, ki je pač tak, da pričakuješ in pričakuješ, kaj se bo zgodilo. Jaz sem bila konstantno v nekem pričakovanju, pritegnil me je lik Matta Kinga in potem človek nekako gleda zgodbo, ki se odvija in je to to. Kaj pa vem, saj niti ne vem, kaj bi še napisala. Ta film je odličen primer, kako dobri in karizmetični igralci lahko film furajo naprej, čeprav je zgodba bolj tako-tako. Pri meni sta vžgala Clooney in Shailene, zanimiva sta mi bila za videt in če si ta film zasluži oskarja, si ga edino Clooney za glavnega igralca, za najboljši film pa tole vsekakor ni.

War Horse
Eden mojih ljubših režiserjev, Steven Spielberg, ki me je očaral predvsem z A.I. Artifical Intelligence, Catch Me If You Can in še bi lahko naštevala, tokrat postreže s pol tretjo uro dolgo dramo o prijateljstvu. Ne morem si pomagati, ampak film mi je od samega začetka deloval ultra patetično. Ne vem zakaj. Mogoče zaradi zahojene vasice, kjer živi Albert Narracott s svojim očetom in mamo na kmetiji, ki ji ne kaže najbolje, mogoče zaradi svoje trme in vere v Joeyja, konja, ki ga je oče po neumnosti zelo predrago kupil, mogoče zaradi vojne tematike, ki je po mojem mnenju že malce izpeta. Kaj pa vem, saj ne rečem, film je lep, zgodba je lepa, celo par solzic se mi je utrnilo. Ampak nekako je vse narejeno tako "kot je treba". Ne znam drugače pojasnit, ampak film nam servira neke že videne sestavine in jih skupaj sestavi po idealnem receptu za uspeh. Ampak vse skupaj je preveč sestavljeno, ni duše, ni neke presežne vrednosti, ki bi film delala drugačen. Vse je okej, ampak vse je narobe. Film je drugače povsem zanimiv, zgodba lepo teče, ti dve uri in pol dokaj hitro mineta, to je pa tudi vse.

V bistvu sem kar malo ponosna sama nase, da mi je dejansko uspelo pogledati vseh devet filmov, ki so nominirani za oskarja za najboljši film. Ponavadi se taki moji "projekti" bolj kot ne klavrno končajo, sploh, ker načeloma gledam filme, ki so mi všeč (in ne nujno to, kar se gleda) zaradi igralcev, žanra, zgodbe. Če povzamem - moj favorit za zmago je vsekakor Hugo, kipec bo pa najverjetneje šel The Artistu. Zakaj pa ne, film je dober, ampak meni osebno je Hugo mnogo boljši.

Ni komentarjev:

Objavite komentar