sobota, 11. februar 2012

Včeraj sem šla v kino ...

... sama. Nazadnje sem se takega podviga lotila par let nazaj, ko se je v kinu vrtel peti del Harryja Potterja. Pa da se ne bodo sedaj množice mojih prijateljev vzdignile in v grozi planile nadme v smislu 'pa zakaj nisi poklicala, pa ne moreš sama po kinu hodit, pa kaj si tok nedružabna, blablabla'. Včasih človek mora kam sam. Ne da zagovarjam asocialnost in nedružabnost, vendar pa tudi nisem pristaš tistih, ki ne morejo biti sami in ob sebi konstanstno potrebujejo družbo. Ljudje smo, seveda, družabna bitja in potrebujemo družbo, imamo usta, da z njimi govorimo drugim in ušesa, da z njimi poslušamo, kaj drugi nam govorijo. Imamo pa tudi svoje misli in včasih moramo biti sami z njimi.

Ne vem, če mi gre še kakšna stvar bolj na živce kot to, da z nekim prijateljem hodiš po mestu in se moraš na vsakih deset metrov ustaviti, da ta prijatelj, ki iz metra v meter postaja bolj in zgolj samo znanec, pozdravi in spregovori par besed s svojimi drugimi prijatelji/znanci. Tole sem sedaj malce zakomplicirano povedala, ampak dejstvo je, da imamo ljudje v svojem življenju neko določeno število ljudi, ki jih poznamo z različnih koncev in krajev. Če pomislim sama zase bi rekla, da ne poznam tako zelo veliko ljudi, ker se tudi ne udeležujem nekih organiziranih aktivnosti ali česa podobnega, kjer bi nove ljudi lahko spoznala. Tako poznam par deset ljudi s faksa, en ducat ljudi z izobraževanja za odrasle, en par ljudi z ene službe, nekaj parov oseb z druge službe, ena manjša skupina ljudi je iz okolja, v katerem živim in potem so tu seveda še bivši sošolci z gimnazije in osnovne šole. To je to. Ampak to so vsi samo znanci. Dobrih prijateljev imam mogoče sedem, najboljšega nobenega. Lažem. Imam enega, to je moj fant.

Začela sem pri tem, kako sem šla sama v kino, končala pri prijateljstvih. Ampak nisem še končala. Zakaj mi gre zgoraj opisana situacija, ko z nekom nekam greš in on sreča še milijon drugih, tako zelo na živce. To se mi sicer že kar nekaj časa ni pripetilo (ker se zavestno izogibam takim osebam, s katerimi bi se mi to lahko zgodilo), ampak vedno sem dobila občutek, kot da mi ta oseba laže oziroma nekaj prikriva. Če hodim s svojo zelo dobro prijateljico po mestu in ona sreča neko znanko, pa mi potem reče 'eh to je punca od enega mojega soseda', potem ni panike. Hujše je, ko moja dobra prijateljica sreča nekoga, s katerim se objame, se ga razveseli in mi da občutek, da bi se mene najraje za prvim vogalom znebila in šla na kavo s to osebo, ki jo je srečala po naključju. Seveda je jasno, da imajo naši prijatelji še druge prijatelje, meni je samo hecno, da o teh prijateljih jaz nič ne vem. Tole se sedaj sliši kot da me grozno travmira in da sem cela živčna okoli tega, ampak saj pravim, v taki situaciji se že kar nekaj časa nisem znašla.

Ja, prijateljstva lahko včasih povzročijo več sranja in težav kot prijetnejših trenutkov, zato je včasih povsem fino iti v kino sam. Gledat slovenski film. Ker trenutno uživam zelo mirno življenje, ki mi razen občasnih motenj razpoloženja in prehranjevanja (hvala ti, predragi PMS - no, vsaj upam, da mi ti povzročaš te preglavice, drugače sem pa že res zrela za psihiatra) ne ponuja hujših izzivov, sem se odločila, da si ga malce popestrim z ogledom ne enega, ampak kar treh slovenskih filmov. Ker sem ne-vem-koliko časa nazaj sklenila, da o filmih tule poročam le v trojicah (in pri tej odločitvi tudi ostajam, navkljub pritožbam, ane, A.?), sem si torej poleg včerajšnjega v-kinu-pogledanega Izleta, današnje dopoldne krajšala še s filmom Gremo mi po svoje. Še en odličen slovenski film moram zbrskat in pogledat, potem se pa lotim pisanja. Tale zapis je itak že preveč dolg in premalo zanimiv, zakaj bi ga še bolj pokvarila z žalostjo in solzami, ki nam jih servirajo slovenski filmski ustvarjalci ...

3 komentarji:

  1. Vedno znova presenečaš s stvarmi, ki se ti pletejo po glavi ... Ampak ne smeš met tak slabih občutkov zaradi tega, ker ljudje že ne bi hodili s tabo po mestu, če ne bi hoteli ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. oh, to so samo moje naključne blodnje, da ne boš mislila, da 24/7 o tem razmišljam :) drugače pa so bolj kot slabi občutki ponavadi prisotna razmišljanja v stilu "wtf kako se nekomu da poznati toliko ljudi in se z vsemi pogovarjati" :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Res me zanima, kaj boš povedala o Gremo mi po svoje. Midva sva ga zadnjič gledala, oba z velikimi pričakovanji, ker ga vsi tako hvalijo. Nekje na sredini sem se začela spraševati: no, a bo že prišel tisti del, ko film postane kul? No, ni prišlo do tega. Film je šel mimo mene. Kr neki je v bistvu vse, kar spravim iz sebe :) Res me ni pritegnil in niti slučajno me ni navdušil, ni izpolnil pričakovanj. V bistvu sem ga do konca gledala samo zato, ker so ga vsi hvalili. Sicer bi že zdavnaj obupala.

    OdgovoriIzbriši