torek, 21. februar 2012

Ne reče se zastonj ...

... da se nekdo sovraži kot mački in psi. Danes sem (skoraj) na lastni koži izkusila, kako močno je lahko to sovraštvo.

Tiste sončne nedelje, ko smo se soseda, moja mati in jaz odpravljale na volišče, nama soseda naznani, da imajo novega mačka. Da ga je našla na parkirišču nekje za Bežigradom in da ga je posvojila. Okej. Potem sem sem ter tja opazila tega mačka, kako je plezal po drevju ali se sprehajal naokoli. Luškan muc. Ampak od današnjega dne naprej ni več tako zelo luškan muc, ampak ga prepoznam samo še pod oznako najbolj zlobni muc ever.

Okej, naj najprej nekam razjasnim. Jasno je, da imam rada pse, mačke in vse ostale živali. Ampak ko pride do tega, da se moram odločiti med mačko in psom, bom v vsakem primeru izbrala psa. O stereotipih, ki krožijo naokoli o mačkah in psih, ne bi, sem pa na lastni koži izkusila, kaj pes lahko ponudi človeku in to mi ustreza. Bona je zvesta prijateljica že skoraj 11 let in razen občasnega renčanja name (pa še to samo kadar je predmet diskusije hrana - saj se niti ne čudim, je vendar po gospodarici) je dober pes. Lahko bi bila bolj ubogljiva, ampak to ni njen problem. 

Sedaj se lahko vrnemo na dogodke današnjega dne. Na obisk so namreč prišli podmladki našega družinskega klana in po kosilu (ter krofih) smo se odpravili na sprehod. Pridemo na naše dvorišče in na njemu kraljuje sosedov muc. Bona je bila že na povodcu, skoraj ponorela, se zaganjala v mačka, ta pa jo hladnokravno gleda in se sploh ne pusti odgnati. Podmladek poboža mačka, tudi jaz sem ga malo počohala, in potem smo šli. Sredi sprehoda pa opazim, da ima pes krvav smrček. Vprašam mami, kaj je bilo, mi pove, da se je čez ograjo malo zravsala z enim psom. Jaz se seveda razjezim, da kako ni sposobna čuvati psa, da kaj je tega treba in tako naprej. Ker vem, da je mami vestna bralka mojega bloga, se ji tule še enkrat javno opravičujem. Krivda ni bila njena. 

Kasneje, čez par ur, ko se podmladek končno poslovi, mami prične s pospravljanjem kuhinje. Nekaj je bilo za odnesti za v smeti in mami odpira balkonska vrata, medtem pa ji Bona uide ven. Naš vrt je drugače ograjen z ograjo, tako da se Bona lahko prosto sprehaja naokoli. Ampak jaz sem vedela, da bo danes še celo sranje. Ta nesrečni muc je namreč sedel sredi naše trave. Ker sem vedela, da ne bo pobegnil oz. se ne boji psa, sem hitro stekla za Bono ven in potem čakala. Maček je sedel na travi. Bona je najprej stekla v napačno smer (oh, yes, dogs can be stupid). Jaz začnem podit mačka stran, brez uspeha. Bona seveda hitro sešteje ena plus ena in pride izza hiše, zagleda mačka, se v norem diru požene vanj. Potem se je celotno dogajanje ustavilo. Slow motion. Človek ne more verjeti, da to sploh obstaja, dokler ga dejansko ne doživi. Bona doseže mačko. Je že res, da je Bona mogoče neubogljiva (in še marsikaj drugega), ampak morilec mačk pa vsekakor ni. Z mačko si gledata iz oči v oči, Bona laja, se zaganja vanjo, maček, neumen, kot je - namesto da bi skočil čez ograjo 20 cm stran od njega, ali se podal v neustavljiv beg, ali karkoli drugega ... opraska psa. V tistem hipu mi je bilo jasno, od kje Boni opraskan smrček in v naslednjem hipu sem pomislila o ti sranje, kaj če zadane oči. Saj ne rečem, jasno, da je to naravna obramba mačka, ampak hej, ne rečem, če bi bil on na svojem ozemlju, tako je pa tu na Boninem teritoriju. 

Maček je moje misli očitno slišal. Končno se je podal v beg. Prišel do konca našega dvorišča (ko bi spet lahko povsem preprosto skočil čez ograjo, ampak ne), se obrnil, in sta se z Bono podala še na eno turo po našem vrtu. In potem, ne vem kakšno razsvetljenje ga je doletelo, sledi tole:

Jaz sem šla po Bono, njen gobček še bolj krvav kot prej, jo nesla v banjo (šprint po travi in zemlji, ki si je ravno malce opomogla od jutranjega minusa) in se zjokala (don't judge me, sem ženska, pa še ribi po horoskopu!). Ker je moj sosed psiho maček in psa ne morem mirne vesti spustit na vrt.

Po vsem tem dolgovezenju pa preidimo na pomembnejše vprašanje, kako naj se te mačje nadloge rešim? Počakam, da jo kakšen izkušen pes pokonča? Počakam, da si mačka najde drugo vrsto zabave, kot je praskanje pasjih smrčkov? Sama sem namreč nekako ostala brez idej, vsaj tistih, moralnih ...

3 komentarji:

  1. Zato bi mački morali biti na varnem v notranjih prostorih, psi pa prav tako na varnem, na ograjenih dvoriščih, v hiši itd.
    ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Aja in ... tako kot pes ni nič kriv, tudi maček ni. Vedno s(m)o lastniki tisti ...

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, s tem tvojim zadnjim komentarjem se strinjam. Lastniki smo krivi, tako soseda, ki mačka samo ima in dvomim, da ga vzgaja (a se to sploh da? :D), kot tudi jaz, ki sem Bono (ne namenoma) vzgojila tako, da preganja mačke, namesto da bi se z njimi igrala.

    OdgovoriIzbriši