sobota, 25. februar 2012

Včasih pride tak dan ...

... ali dva ali trije, ko bi se nekam zaprla in prenehala obstajati. Ja, spet sem v tisti fazi, ko imam kar sicer nekaj reči za narest, pa sem totalno brez volje in energije za karkoli. To potem, seveda, vodi v obup, češ 'hudiča, zakaj se mi nič ne da, pa toliko imam za narest' in dodatno živciranje in sekiranje. V bistvu je ta situacija tako zelo komična, da bi bila težko še bolj. Najlažje bi jo seveda pojasnila s konkretnim primerom ali več njih, ampak so tako zelo banalni, da se mi ne da še enkrat o njih razmišljat. Pa saj v bistvu mi nič ne manjka - sita sem, toplo mi je (v tem specifičnem trenutku celo malce vroče), mogoče edino mehur pošilja določene signale, da se bo v naslednje pol ure potrebno odpraviti v spodnje nadstropje. Ja, nič mi ni hudega. Kako zelo, res, kako zelo in iz dna srca sovražim dneve, ko me popade tako občutje. Dolgčas v kombinaciji z nejevoljo in pomanjkanjem energije in motivacije za karkoli. Tragika je samo ta, da je ta specifična oblika dolgčasa ena in edina, ki jo v zadnjem času doživljam. Tam približno dvakrat na mesec me obišče in sem vsa pikasta. Ruši mojo rutino, ruši mojo organizacijo in mogoče še kaj drugega. Preprečuje mi, da bi šla ven, na kolo, v tako lepo sonce. Pa četudi se spominjam mrzlih januarskih dni, ko sem sredi izpitnega obdobja komaj čakala, da bo malo bolj toplo, pa sonce, da grem lahko ven. Četudi se še tako živo spominjam obupa, s katerim sem sedela za knjigami, se učila, in si želela samo ven ven ven. Nekdo me nima rad. Prvi teden faksa novega semestra smo oddelali in name se je zvrnila vsa groza, ki prihaja. Dejstvo, da julija ne bom imela niti enega izpita, je zastrašujoče. Zakaj? Ker teh ubogih pet predmetov, ki jih imam, zahteva sprotno delo. Čisto vsak posamezni predmet zahteva vsak teden svojo nalogo, svojih 325837 strani prebranih člankov, svojih 12034921 znakov (brez presledkov) povzetkov in ne vem česa še. Ja, in tako me potem popade to občutje, ko se mi nič ne da, pa čeprav sem hotela želela bi morala zaštartati v nov semester polna enegije in volje in motivacije ampak ... ne. Še tri tedne se bom sestavljala in potem počasi začela in ker bom zamudila začetno vnemo in pridnost, bom še bolj živčna, ker ne bom imela od začetka urejenih zapiskov, ane, potem se mi itak še ostalih ne splača urejati. Jaz grem na vse ali nič.

Včasih pride tak dan, ko bi pustila faks, vse obveznosti, nehala jest, pit, obstajat, se zavila pod kovter in izginila. Ampak ne gre to tako. Najbližji približek je ta, da se zavijem pod kovter in zaspim. Dokler se (kot sinoči) ne zbudim ob treh, gledam v strop, se jezim nad bolečim grlom, grem lulat, pošljem A1 mesič 6189 km stran, gledam 24Kitchen, zaspim, se zbudim in ponovim vajo. Še enkrat vse znova. 

Ja, če kaj znam, znam jamrat. To pa. In čakat, da tale mindfuck mine. Sej mogoče je banalno, ampak je pa moje. Vsaj neki.

3 komentarji:

  1. Sej počaki, da bodo ti lepi sončkasti dnevi še mal bolj pogosti ... potem bova šle v Tivoli sedet na gugalnico in jamrat vsaka o svoji lenobi, brezvolji in tečnobi ... in vse bo super, tut če ne bo! A vala? ;) :**

    n

    OdgovoriIzbriši
  2. super, sorodne trpeče duše vedno prav pridejo :P pol je vse skupaj malenkost lažje, ker veš, da nisi sam ti totalna propalica :P

    OdgovoriIzbriši