sreda, 08. februar 2012

Kako so vsi radi moderni ...

... pa ne samo takrat, ko gre za modo in način oblačenja.

Danes zjutraj dopoldne sem med športnim udejstvovanjem v obliki kolesarjenja na sobnem kolesu poslušala radio. Nekako je treba pokuriti masovne količine sladkorja in vsega nezdravega, kar ta svet premore in kar sem vase vnesla v zadnjih dveh dneh. Imam dober izgovor, zakaj (ki v bistvu ni izgovor, ampak povsem utemeljen razlog), ampak o tem kdaj drugič. Ali pa tudi ne. Kakorkoli, poslušala sem radio. Ponavadi gledam televizijo, ampak ker sem se nedavno odločila, da se distanciram od politične drame, ki se iz tedna v teden vije in pretresa tole našo ljubko deželico (ki prav zaradi te politične drame postaja vedno manj ljubka), in ker je večina drame v takšnih in drugačnih podobah prenesena prav prek malih zaslonov, je torej edina razumna odločitev, da moč (pilot, daljinec, upravljalec?) ostaja izven dosega mojih rok. Radio, sploh meni zelo ljub Val 202, je torej razumna odločitev. Glasba je dobra (in predvsem raznolika!), količina reklam si niti ne zasluži omembe, voditelji imajo žametno barvo glasu in program je soliden. Še celo športne oddaje me včasih pritegnejo, pa sploh nisem ljubiteljica športa (no, vsaj od tega na televiziji/radiu/časopisih nimam kaj dosti koristi). 

Da končno preidem k bistvu. Beseda na Val 202 končno nanese tudi na današnji praznik, 8. februar, dan, ko je odneslo našega velikega, največjega, Prešerna. Saj ne vem, če je tale iztočnica morda najboljša, za pripoved teh mojih misli, ki se mi podijo v glavi? Mogoče je bolje, da začnem na drugem koncu ... (Saj sem nekoč nekje že omenila, da imam zmedene misli, kaj ne?)

Četudi ne spremljam televizije (beri zgoraj), me je preko Twitterja ujela novica o tem, kako bo ministrstvo za kulturo ukinjeno pridruženo ministrstvu za šolstvo, šport in znanost. Še bolj kot ta sama novica, pa se je na Twitter usul plaz mnenj o tem, kako je to grozno, da kam hudiča gre naša država, da kaj bo sedaj z nami, da kaj nam potem sploh še ostane, da kulturniki imajo že sedaj tako malo denarja (o tem si je fino prebrati intervju z Mitjo Okornom) in tako naprej. Po teh odzivih na Twitterju sodeč sem presenečena, da ni krivulja samomorov v Sloveniji v zadnjem tednu ali dveh strmo narasla. To je to. Opažanje številka 1.

Vrnimo se k Valu 202. Radio morda nima tega privilegija, da lahko občinstvu ponudi tudi sliko, je pa lahko zato beseda še kako zgovorna. V primeru, ki ga mislim opisati, je morda celo bolje, da ni slike. Ne, zagotovo je bolje, da ostanemo samo pri besedah. Ekipa Vala 202 je namreč po ljubljanskih ulicah spraševala naključne mimoidoče o tem, katere Prešernove stvaritve poznajo in če znajo morda kakšno izmed njih celo na pamet. Poslušalcem je bilo pojasnjeno, da je to montaža le nekaterih posnetkov oz. izjav tistih mimoidočih, ki so se najbolje odrezali. In potem je sledilo priblližno pet-minutno mučenje z raznimi "od nekdaj lepe so Slovenke slovele al lepše od Urške bilo ni nobene, nobene od žene očem zaželene", "zdravica, hm, žive naj vsi narodi ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi ne vrag ne sosed bo pregnan?", "o Vrba srečna draga vas domača kjer hiša očeta ne'b uka kača ..." in pa, po mojem mnenju zmagovita "uf, se pa zdele ne spomnem, ampak sm pa ne dolg nazaj bral eno knjigo o Prešernu in sem zlo impresioniran, kako zanimiv človek je to bil ..." Tale zadnja izjava je bila potem, s strani intervjuvanca lepo pojasnjena: "Ja sej vem, to se zdej tko ven vlečem, v stilu 'ja, ne znam nobene pesmi ampak sem pa bral o njemu'" Kjut. Sama ne bi mogla bolje povedat. Izjave so seveda malce karikirane in napisane po spominu, pustila sem si nekaj umetniške svobode, ker si nisem zapomnila do besede natančno, ampak you get the point. Torej, opažanje številka 2.

Tretja in zadnja točka tega zapisa, preden se podam v diskusijo (o ti vrag, čisto preveč znanstvenih člankov za faks sem prebrala!), bo malce bolj imaginativna. Danes se namreč nisem premaknila iz hiše (razen 50 metrov do gozda v namene izvrševanja zaključne faze prebavnega procesa pesjanarja), tako da ne morem trditi, da je to povsem res, ampak mislim, da je bila danes v muzejih in galerijah kar precejšnja gneča. V čast Prešernu danes oglede namreč časti Ministrstvo. In ne vem, morda se motim, ampak mislim da ostalih 365 (letošnjih) dni v muzejih ni pretirane gneče. Če bi bila zadeva tako zelo popularna, bi še jaz šla kdaj na kakšno razstavo, tako pa sem bila tam nazadnje v gimnaziji. Pod prisilo. Saj ne rečem, morda se motim in ljudje tudi drugače, med letom, dejansko hodijo tja. Ni nič slabega na tem.

Človek se tako, zgolj iz radovednosti vpraša - zakaj in čemu se ljudje, ki sicer dokaj samozavestno priznajo, da poznajo Prešernove verze, čez par sekund pa izustijo neko skropucalo, potem razburjajo, da kaj hudiča zdaj ta Janša misli s tem, ko ga serje z ministrstvi. Saj ne rečem, mogoče je imela ekipa Vala 202 samo tako srečo in je naletela na tiste osamljene primerke, ki združitev ministrstva za kulturo podpirajo in bodo še celo srečni, če ga ne bo. Vseeno pa bi bilo sila zanimivo, da bi te iste ljudi za drugim vogalom pričakal drug novinar in jih vprašal po njihovem mnenju o tej ministrski sagi. Kakorkoli, da tole odisejado skrčim v eno misel, ki me bega: ljudje smo ovce. Mislimo to, kar misli večina. Če sploh mislimo. Ljudem se ne da ukvarjati in poglobiti v to, kaj se dejansko dogaja, ampak ker morajo vseeno biti kul in "na tekočem", potegnejo z večino. Mislim, da se podobna situacija odvija pri vsej tej drami z ministrstvom. Ker to, da ukinejo kulturo, je nesprejemljivo. In moderno je, da se s tem strinjamo. Zgražamo. Ne preberemo, o čem se dejansko gre, ampak pograbimo najbolj šokanten drobec celote - ministrstva za kulturo več ne bo. To, da še vedno ostaja, ampak bo samo združeno, je nepomembno.

Ja, biti moderen in se strinjati z večino v teh časih je težko delo. Garanje. Da sploh ne omenim tega, da je treba hoditi po muzejih (ker je pač zastonj, halo?!), ko bi lahko ležal doma. Ampak nima veze, naj imajo muzeji in galerije vsaj malo obiska, naslednji vikend bo itak vsa raja na Šmarni Gori ...

4 komentarji:

  1. Poznaš kakšno politično blogerico, ženske bi mogle glede in okoli politike biti odločnejše, apatija ne reši nič.

    OdgovoriIzbriši
  2. Nekateri pa še vedno inačijo ZDRUŽITEV z UKINITVIJO.

    OdgovoriIzbriši
  3. Lordwales, apatija res ne reši nič, intenzivno razmišljanje in debatiranje o politiki pa še manj. Vsaj pri meni :D

    OdgovoriIzbriši
  4. Znana je, da ste študentje apatični, več kot pol vas ne ger na volišča, če bi šli bi zdaj en imeli janševine! Verjetno debate in razmišljanja o politiki ne rešijo nič, mislim pa da javne objave o politiki veliko rešijo. Spreminjajo razmišljanja ljudi, ki so navajeni stališč mnenjskih voditeljev.

    Neposredno ne moremo če nismo aktivno v politiki spremeniti nič razen ko volimo a da nam politika lahko da tudi zaslužek dokazujem že 6 let



    kot politični satirik

    OdgovoriIzbriši