torek, 11. januar 2011

Moja zgodba

Pisala sem že o kreativnem pisanju in o zgodbah, ki smo jih morali (oziroma morale, glede na to, da smo sama dekleta) napisati. Večino sem že prebrala. Danes pa objavljam tule še mojo ... in bolj ko razmišljam o kratkih zgodbah, čeprav sem se vedno bolj videla v romanih, bolj mi dela domišljija in morda nekoč v bližnji ali ne tako zelo bližnji prihodnosti še kaj nastane.

Zaenkrat pa samo tole. Čez Tivoli (to je naslov :P).


Moj fant stoji pri vratih in me čaka. Kako smešno, običajno sem jaz tista, ki nestrpno odpiram in zapiram vrata, medtem ko on teka gor in dol po stanovanju ter preverja, če je balkon zaklenjen in vsa elektronika ugasnjena. Končno odideva. Iz prvega nadstropja na ulico, mimo kupa starega pohištva – približuje se odvoz kosovnega materiala. Po uličici do konca, pri miniaturnem Mercatorju zavijeva na levo, naprej po Celovški do semaforja. Počakava na zeleno, se ozreva levo in desno, za vsak slučaj. Marsikdo je na tem križišču dočakal bridko usodo. Čez križišče in že sva tam. Čez Tivoli, kot skoraj vsako drugo nedeljo. Mraz, veter, lahen dež. Niti julijska vročina naju ne ustavi. Zakorakava mimo bazenov, ob parkirišču in že sva na eni izmed poti, ki vodijo čez Tivoli. Oh, kako se mi je Tivoli včasih zdel nepredstavljivo velik. Seveda, bila sem majhna in Tivoli sem morda videla enkrat, dvakrat, pa še to samo iz parkirišča. Naša družina ni bila ena izmed tistih, ki na sončno nedeljo pridejo in se kotalijo po tivolskih travnikih. Po možnosti celo po »pasjih poljanah«. Saj veste, to je tisti breg, kjer se pozimi sankajo množice ljubljanskih blokovskih otrok. Ko bi le vedeli, da v preostalem delu leta tam štirinožni prijatelji pridno kakajo in lulajo. Jaz sem to seveda že od malih nog vedela, nihče mi sicer ni povedal, ampak zgleda, da imam bolj pasjo pamet, zato pa sem se vedno raje sankala v domačem gozdu čez cesto, daleč od Tivolija. Ja, celo otroštvo nisem niti pokukala v Tivoli. A vse to se je spremenilo v gimnazijskih letih. Oh, govorim, kot da je to že tako zelo daleč. Pa v resnici ni tako. Ko takole vsako nedeljo stopam mimo bazenov, se spominjam, kako smo štiri leta enkrat na teden nejevoljno korakali čez Tivoli. S prepolnimi šolskimi torbami. Tako kot sedaj – v mrazu, dežju, soncu. Ne glede na vse. Naša gimnazija je prostorsko stisko glede telovadnice rešila tako, da smo športno vzgojo izvajali v prostorih fitnesa in bazenov v Tivoliju. Saj je bilo povsem prijetno, ampak, oh, kako sem sovražila tiste mrzle zimske dni, ko sem morala na svoje vlažno telo navleči obleke in si posušiti lase, mokre od plavanja. Kako sem sovražila majhne kovinske omarice za oblačila. Starejši dijaki so nas opozarjali, da se zna v njih na vsake toliko časa najti kakšen hrošč. In, oh, tisti dnevi v prvem letniku, ko sem zaljubljeno gledala v postavno telo fanta iz višjega letnika … Sedaj imam svojega fanta. Iz mojega letnika. Ki je ravno prav postaven zame.
            Z mojim fantom torej nadaljujeva pot čez Tivoli, spomini pa bežijo mimo mene. Hecno, tolikokrat grem po eni in isti poti, pa se večino časa niti ne spomnim, kaj vse sem tu že doživela. Tivoli se mi je vedno zdel pribežališče svobodnih ljudi. Ljudi, ki so imeli pogum se usesti na travo, gledati v nebo in biti sami s sabo. To je cela umetnost, biti sam s sabo. Spominjam se, tam nekje v drugem letniku gimnazije sem veliko pisala. Zastavila sem si cilj, da bom napisala roman. In res sem ga napisala. Kasneje sem ga poslala na nek natečaj. Stvar se je končala sila neuspešno ampak to ni bistvo. Za pisanje mi je zmanjkovalo časa. Doma se nisem mogla skoncentrirati in nenehno sem si želela iti v Tivoli, se usesti na travo pod drevo, si posaditi prenosni računalnik na kolena in pisati. Te želje nisem nikoli uresničila. Moj računalnik je bil že star in brez električne napeljave ne bi zdržal niti pol ure. To so bili časi, ko je imel Tivoli zame neko moč. Saj jo ima tudi sedaj, le nekako obledela je v mojih očeh. Mogoče je na to vplivalo dejstvo, da je Tivoli postal pribežališče. Nič več ni bil tako zelo nedosegljiv. Pravzaprav je postal izredno priročen. Nekega dne je prišla na obisk prijateljica iz Novega mesta. Videli sva se morda dvakrat, trikrat na leto. Prišla je z vlakom, običajno tam okrog devete ure dopoldne in pričelo se je najino druženje. Najprej sva obdelali trgovine v mestu. Če se nama je ljubilo, sva se z avtobusom zapeljali še do nakupovalnega središča izven centra. Potem sva se običajno vrnili nazaj, šli na kosilo in ura je bila šele tri popoldne. Na lep poletni dan, ko je človek utrujen od celodnevnega rajanja po mestu, je Tivoli krasna oaza za sprostitev. Kupili sva košarico jagod ter se ulegli na travo. Opazovali ljudi, jedli jagode, malo klepetali, malo bili tiho. Tivoli je postal dnevna soba. Takrat je to bila dnevna soba dveh prijateljic, ki se dolgo časa nista videli. Že čez pol leta, ko smo se vrnili v šolo, pa je to postala dnevna soba mladih dijakov, ki se po dolgem poletju zopet snidejo. Ja, kakšne vragolije smo počeli v Tivoliju. Skakali po drevesih, namakali noge v vodnjakih, tekli čez pasje poljane. Pa nam je bilo povsem vseeno. Bili smo pijani. Mladi in neumni. Bilo nam je vseeno za vse pare, starejše in mlajše, družine, večje in manjše, ki so hodile mimo po poti, po kateri danes hodim jaz.
            Ko sva z mojim fantom pričela hoditi, sva večkrat šla v Tivoli. Že takoj drugi dan najine zveze sva se sestala v Tivoliju. Šla sva sedet v senco, na preprosto leseno klop. Tako sva sedela in obema nama je bilo nerodno. In obnavljala sva dogodke pretekle noči in se hihitala in nasploh je bila situacija sila komična. Pa ne zato, ker bi govorila take smešne reči, ampak zato, ker sva bila mlada. Mlada v srcu, mlada v povezavi z drugim srcem. Mlada v zvezi. Bilo je hecno, en večer se je zgodil in že sem nekoga klicala srček. Hecna stvar. Govorila sva o rečeh, ki so nama prišle na pamet, samo zato, da bi se nekaj pogovarjala. Komentirala sva veverice, ki so se nama bližale. Jaz sem pripovedovala o moji prijateljici, ki je s svojim fantom v Tivoliju počela razne vragolije. Zgražala sva se. In tako se je nadaljevalo. Včasih sva še šla v Tivoli kar tako sedet, včasih ne. Danes greva čez Tivoli samo še zato, ker je to najhitrejša pot do njegovih staršev. Včasih greva še vedno ob vročih poletnih večerih sedet in se pozibavat na gugalnice. In govoriva o rečeh, ki so nama zanimive. O rečeh, ki so nama skupne. O rečeh, ki jih govoriva s srcem, ker se poznava, ker veva, kaj naju zanima. Ne govoriva samo zato, da bi govorila, temveč zato, ker se imava rada in se rada pogovarjava drug z drugim.
            Življenje se tako obrača. In medtem, ko to razmišljam, sva že davno prečkala Jakopičev drevored. Tudi zvoki z otroškega igrišča so že za nama. Moj trebuh izpusti dobro znan zvok – lakota. Bližava se Rožni dolini, kmalu bova pri hiši njegovih staršev, tradicionalno nedeljsko kosilo na krožniku. Preden prečkava nadhod nad Erjavčevo uzrem še Kocbeka. Mirno sedi na klopi. Noč in dan. Vedno v Tivoliju. Nikoli se ne premakne. Zanj je Tivoli dom. Ne tako kot zame. Zame je Tivoli le kraj, kamor sem ter tja zaidem. Čeprav je v resnici mnogo več. Ker Kocbek opazuje in vidi, kako se ljudje vračajo. Otroci, ki se sankajo postanejo navihani najstniki. Ti prerastejo v zaljubljene pare, ki se poročijo, dobijo otroke in se ob nedeljah z njimi igrajo na igrišču. In življenje mineva in tako se ljudje postaramo in ob jesenskih večerih sedimo na klopcah in opazujemo življenje. Gledamo nazaj. Nazaj čez življenje. Čez Tivoli.

Ni komentarjev:

Objavite komentar