sreda, 26. januar 2011

127 Hours

Aron Ralston, le eden izmed miljard ljudi. Pravzaprav tudi le eden izmed velikega števila kolesarjev, planincev oz. drugih pustolovcev. A le eden, ki se je na pot podal, ne da bi komu povedal, kam gre. Ljudje smo sicer družabna bitja, a na vsake toliko se najdejo samotarji. Aron to definitivno je, gre, kamor mu paše, ker rabi svoj mir. Sonce, širna prostranstva, kanjone. To svojo samotarsko naravo, pa bi kmalu drago plačal. Pustimo na strani dejstvo, da je to film o preživetju. Zgodba je, če jo pogledamo samo iz vidika dogajanja, podobna vsem ostalim zgodbam, ki se dotikajo podobne teme. Kar dela ta film tako genialen, je vse ostalo. James Franco, režija, montaža, glasba. Prikaz dogajanja. Poznate tisti občutek, ko berete knjigo in ko protagonist blazno razmišlja in razmišlja in je dogajanja v resnici dokaj malo? Jaz se vedno sprašujem, kako bi to posneli, če bi bil film? No, 127 Hours ponuja odgovor na to vprašanje. Kako posneti razmišljanje, kako posneti vse to, brez nekega forsiranega dogajanja, ki ga v resnici ni. Ko se je po dobrih 15 minutah filma zgodilo to, kar je bistvo filma, sem si rekla, okej, kaj se bo sedaj dogajalo še eno uro in četrt? In neverjetno, dogajanje je bilo tako napeto, da je preostali čas minil s svetlobno hitrostjo. Začetek udaren in bolj ko gremo proti koncu, bolj umirjen. In na koncu, ko je že skoraj mir ... ko si gledalec želi, da se od nekje najde tista energija in udarnost ... hehe, poglejte si film, in boste videli. Ja, letos je konkurenca za oskarja za najboljši film huda.

Ni komentarjev:

Objavite komentar