ponedeljek, 03. januar 2011

Stop!

Teli kilogrami mi kar ne dajo miru. In nekaj moram še povedati, da se malo izpojem, potem bom pa nehala. Stvar je namreč taka, da je danes prvi dan mojega prečiščevanja, ki pa se bo na tem mestu tudi zaključil. No, zaključil se je že pred 5 urami, ko sem se zvijala od slabosti in preklinjala samo sebe in svojo neumnost. Znake, ki so vodili do sem, bi lahko prepoznala že pred pol leta.

Okej, najprej moram pojasniti mojo zgodovino teh nesrečnih slabosti. Vsa stvar izgleda tako, da pač na nek normalen dan kar naenkrat v hipu začutim slabost in to je to. Ležim, imam zaprta usta in molim, da mine. Včasih mine. Včasih ne. Včasih se potem znajdem pred straniščno školjko in gledam in tuhtam, da bi jo lahko že malo očistili. In seveda, vse tiste vonjave ponavadi pripeljejo do bruhanja. Če je po sreči, samo enkrat. Če ne, ponovimo postopek čez kakšno uro, dve. Danes sem ugotovila, da se bruhanje fino prepreči s tem, če se človek malo odmakne od nje - samo toliko, da ne vdihuje neprijetnih vonjav (da ne boste mislili, naša školjka ni blazno nehigienska, samo tak vonj ima, kot vsa stranišča, pač, po stranišču). Te briljantne ideje sem se domislila, ko sem se zagledala v šravf na školjki, ki sem ga videla že velikokrat, sploh v zadnjem času, in si mislila 'je****, spet sem tu'. In sem se odmaknila. Proč od tega vonja in vse je bilo kul. Ja, take slabosti so se mi lani pojavljale kar pogosto, še posebej tam v jesenskem času. Potem je stvar minila. Dolgo časa sem mislila, da se to pojavlja zaradi ločevalne diete. Ponavadi me je zvilo na kakšen sadni dan. Ampak trapa nisem videla vseh znakov.

Moja dobra prijateljica je imela v osnovni šoli rano na želodcu. Simpotmi so podobni, zato sem se seveda obrnila k njej. Rekla mi je, če se kaj sekiram. Da ona se je blazno sekirala zaradi ocen in da je bil to vztok za rano. Pomislila sem in rekla, ah kje, jaz sem pa res miren človek. Ampak ne. Vsa ta ločevalna dieta, vsi ti sadni dnevi in skrbi, kaj bo s kilami, kaj bo s tem, kaj bo z onim ... to je bil razlog.

In to sem ugotovila danes. Ja, se sekiram, ampak to ni problem, ko ta sekerancija pride v kombinacijo z živčnostjo in prilakovanjem in odštevanjem dni, potem me zvije. Zvilo me je tudi, ko sem hodila na fitnes in se tolkla po glavi, če mi bo uspelo preteči tistih 10 km. Zatorej danes pričenjam in zaključujem prečiščevanje. In nasloh menim, da bi bilo bolje, če se manj ubadam s kilami in preprosto neham diskutirati o tem z ostalimi ljudmi. Čeprav je to filter prek katerega uredim misli. To se mora nehati. Tukaj in zdaj.

STOP.

Ni komentarjev:

Objavite komentar