ponedeljek, 31. januar 2011

Načrti in sedanjost

Zadnje dni kategorija objav kuharija kar sameva. Se pozna, da hujšamo. No, se trudimo. Izpiti terjajo svoj davek in nič nenavadnega ni, če se med pavzo odpravim do hladilnika, pograbim dva jogurta, hop, v sklečko in nasujem notri kosmičev. Njama! Ampak čez dva dni bo vsega tega, hopefully, konec in potem bom samo še tekla, nič jedla, vrtela hulahop, delala trebušnjake in bila lepa in suha. Škoda, ker pred morjem pride še poletni del izpitov, drugače bi bila prava manekenka, ha.

No, kakšne načrte delam. Sanjam o morju in o moji manekenski postavi, kot da bi jo že imela. Pa saj si je niti ne želim. Pravzaprav za svojo srečo potrebujem zelo malo - da grem lačna spat in da se vsako dopoldne sladkam s sadjem. Oh, poleti bom ležala v viseči mreži, pila sveže stisnjen pomarančni sok in z žlico praskala po meloni. Ali lubenici. Letošnje poletje je bilo tako, lubeniško. Sem šla lepo v Špara in si kupila 5, 6 kg lubenice. In sem jo jedla in bila srečna. In poleti bo zopet tako. S to razliko, da poleti ni pomaranč, zato bom zjutraj najverjetneje pila zeleni čaj.

Saj to ga pa že sedaj. Vsako jutro se zbudim, te dni nekoliko kasneje, okoli pol osmih. Potem prižgem računalnik, vmes grem na wc, pridem nazaj in hitro smuknem še v toplo posteljo. Računalnik na kolena in se prične - mejli, FB, Twitter, Travian, in še kaj bi se našlo. To se zavleče tam nekje kakšno slabo uro. Ob pol devetih ponavadi odidem v kuhinjo, v plastično posodo dam cca. pol litra vode in jo postavim v mikrovalnovno pečico - za 3 minute. Medtem se oblečem, umijem zobe in ko pridem nazaj je voda že vroča. Notri nasujem malo zelenega čaja in ker morajo majhni zeleni listki narediti svojo magijo, se podam ven, s pesjanarjem. Greva na hitro do gozda in nazaj, ravno dobrih pet minut traja - toliko, da je čaj pripravljen. Precedim ga v termosko, vmes popijem še sveže iztisnjen pomarančni sok in grem nazaj v moje prostore. Računalnik preselim na mizo, posteljem posteljo, malo prezračim in se podam v svet učenosti. Te dni se spopadam z enim temeljnih komunikoloških predmetov. Sila zanimiva reč, upam, da bo sila zanimivo tudi iskanje službe v prihodnosti. Zadnje dni se sploh obremenjujem s tem, ker vem, kako grozno in grdo je vse. Ampak kaj hočemo, bo kar bo. Če bo (po končanem študiju), bo, če ne, pa pač ne (bom pa še kaj študirala).

Ja, tako potekajo moja jutra. Hecno, kako hitro zapadem v rutino. Ampak rutina mi je všeč, rutina mi daje občutek, da neka stvar traja že kar nekaj časa. In to mi je všeč. Vedno sem imela rada počitnice, ki so trajale in trajale, ampak nisem marala tistega "en teden na morju, en teden doma, en teden tam, en teden drugje" ... Všeč mi je bilo biti tri tedne doma in potem tri tedne na morju. Lani sem cele študijske počitnice hodila na hrib. Letos ne. Ne vem zakaj, se mi zdi, da je preveč ljudi. Potem s pesjanarjem srečujeva pse in jo moram imeti na povodcu in nočem je imeti na povodcu, ker sem v gozdu in v gozdu naj bi pes svobodno tekel kolikor ga nesejo tace ... In kakšni dve leti nazaj sem imela poleti lepo rutino. Okoli sedmih sem vstala, ni bilo še prevroče in sem šla ven in sem zalivala vrt in sem ga temeljito zalila. Potem sem odprla tendo, ker se je sonce že prikazalo izza hriba in sem šla v hišo in spustila rolete, se zleknila na kavč pred TV in gledala Monka ...

Hecno, včasih bi tako rada imela nek red, neke opravke, ki bi jih vsak dan nardila. Vsak dan 50 trenušnjakov. Vsak dan šla tečt. Včasih se mora človek samo malo pomatrati, samo prvih nekaj dni, prvi teden mogoče, in čim manj razmišljati o tem, pa pride ... te potegne. In potem traja in traja in traja, dokler se kakšen spremljajoč faktor ne spremeni. Včasih sem vsak večer vrtela hulahop pol ure. Vmes sem gledala oddajo Kdo je kuhar? na TV3. Odkar ni več oddaje, ne vrtim več hulahopa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar