Bila bi izgubljena ...

... ali oda organizaciji, to je naslov današnjih pisarij. Žal zaradi nesrečnega spleta okoliščin, ki me v tako hudi obliki, ko hodim na faks po žgočem soncu, ob 20 zgodnje-pomladanskih stopinjah celzija sedim v predavalnici in si pod težo spomladanske utrujenosti veke podpiram z zobotrebci, že tretjič zapored pozdravlja, kdo drug kot, poletni semester, seveda ne morem iz svoje kože in moram še malce pojamrati.

Prejšnji odstavek (ki je sestavljen skoraj samo iz enega stavka) je sicer sila konfuzen, ampak ne morem si pomagati. Vse je konfuzno. Vsaj na prvi pogled se tako zdi. Potem pa si človek na šestini novega leta, ki je že daleč od tega, da bi dejansko bilo novo, končno kupi nov koledarček. Rokovnik. Kakorkoli, tista čudežna mala črna knjižica, ki v moje sicer raztreseno življenje prinaša mir in ... predvsem mir. Le-ta pa je vreden veliko več kot karkoli drugega.

Ja, tisti, ki me poznajo, so z mano preživeli vsaj nekaj ur v kosu, še posebej pa tisti, ki so imeli čast z mano deliti šolske klopi ali kako drugače poslovno sodelovati (število slednjih je približno enako številu nič, ha) bi me lahko opisali kot, ne samo izredno veliko gofljo, ampak tudi kot človeka, ki ima določen red. Ki si vse zapiše. To, da rek pametni pišejo, drži kot pribito, me je že večkrat izučilo, par dni nazaj pa me je znova doletelo tudi razsvetljenje o tem, kako zelo pomembno si je organizirati svoj čas. Sploh v takih dneh in tednih, ko smo še vedno pod pritiskom faksa in vseh nalog, ki nas čakajo, pa nekako še nismo do kolen zabredli v vso to godljo. Z debelimi skriptami se bolj kot ne samo spogledujemo, profesorji nas tudi jemljejo še malo z rezervo, predavanja so dokaj splošna in prav nič grozljiva, ampak kaj kmalu se to zavetje pred nevihto lahko spremeni v kaos. 

Še ena moja lastnost, ta pa je, po mojem skromnem mnenju, znana predvsem meni - pod pritiskom ne funkcioniram preveč dobro. Pravzaprav, ne funkcioniram. Dva dni pred izpitom ponavadi obupam in preneham z učenjem. To, da izpit potem običajno vseeno naredim, je predmet druge debate, ampak na tej točki je važna samo enačba pritisk in jaz, ki nima rezultata. Torej, ker ne nameravam križem rok čakati na kaos, ki me bo doletel, in z njim mojo gotovo smrt, sem šla v akcijo. Kupila sem rokovnik.

Nima veze, da smo že marca, to je kvečjemu velik plus, ta mini črna zadevica, ki sicer v prostem času sliši tudi na ime Moleskine, je namreč v običajnih pogojih (v zadnjih nekaj tednih starega leta) draga kot žafran, jaz pa sem jo tako na najboljši spletni strani kadarkoli dobila za odličnih 30 % manj. Ne vem točno, zakaj utrujam z vsemi temi podrobnostmi in en tak brezvezen in povsem običajen nakup razvijam v pravo pravcato sago, ko pa sem želela povedati nekaj zelo preprostega.

Ljudje, sploh moje drage sošolke (in tole sedaj ni sarkazem!, res jih mam rada), se mi velikokrat čudijo, kako se mi da ukvarjat s tem, da imam točno splanirano kdaj, kje, s kom, kako se bom učila, naredila tistih 985 povzetkov, prebrala onih 3589179851 strani člankov, po drugi strani pa se mi (ne nujno isti ljudje) čudijo, kako da ne padem nobenega izpita, kako da sem tako mirna, kako da mi je kdaj pa kdaj povsem vseeno in na svetu ni večjega flegmatika od mene. Red in organiziranost, sploh študijskih zadev (pa tudi vseh ostalih, žal sem v delu mojega življenja, ko so tudi ostale aktivnosti zgolj in predvsem pogojene s študijem), mi daje samozavest in varnost. Vem, da si dobro zorganiziram svoj čas in razporedim obveznosti, in vem, da sistem deluje. Mirna sem. Ni me strah, da mi bo kaj ušlo iz glave. Vse imam zapisano.

Ker konec koncev, življenje se v takih stresnih obdobjih obrača prehitro. Ljudje strmimo nekam daleč v prihodnost, ko bo vse za nami, dnevi pa tečejo in tečejo in tečejo. Vsaj meni se zgodi, da mi brez male črne knjižice marsikaj pobegne iz glave in misli. Ampak ni panike, sedaj jo imam in sem srečna.