sreda, 21. marec 2012

Ljudje se počasi ...

... pričenjajo jezit name. A2 pravi, da kaj hudiča se grem, da vsakič ko prečekira moj blog, so tam še vedno rože in da je razočarana ter da bo iz same jeze obisk mojega bloga namesto vestnega vsakodnevnega transformirala v malo manj vestno obiskovanje vsake tri dni. Pa tudi Alamejčič me je včeraj ob mojem vprašanju, če je videla moje rože in kako se ji moj projket zdi, zaprepadeno pogledala, rekla, da naravnost sovraži rože in da kaj hudiča se grem in če se mi je dokončno zmešalo. Cela štala.

Pa dobro, če na kratko povzamem dogajanje zadnjih par dni, in če se v tem sicer res ne skriva nek višji pomen, bo vsaj tole zame par besed strnjenih spominov za poznejše čase. V soboto sva se z Mecom odpravila na Nanos. Lepo. Malce srhljivo, ampak lepo. Vetrovno, sončno, gužvasto. Nek par se je na Nanos odpravil s šestimi psi. Seriously. Ne vem, a je Nanos znan kot hrib, na katere se pelje psa, ampak psov je bilo res ogromno. Poleg tega, da sem na podplati dobila najbolj gigantski žulj ever, je bil izlet super. Vzpon pa tudi. Kondicija se počasi nabira in če mi je kaj fascinantno v kombinaciji človeškega telesa in hoje v hribe je ravno ta napredek, ki pride relativno hitro in ga človek z enotedenskim obiskom malce bolj konkretnih vrhov lahko krasno opazi. Je ena super motivacija. En teden nazaj sva sopihala v Krim in Mec je zadnjih par metrov izgledal, kot da bo vsak hip pobližje spoznal bodisi vsebino svojega želodca bodisi biološko raznolikost tal. Ampak nama je uspelo in na Nanos sva šla že kot dva mlada gamsa. Ta teden pavza, konec marca pa nadaljujeva. Če bi se kdo rad pridružil, kar.

Če je bilo sobotno dopoldne na Nanosu zelo prijetno, je bilo sobotno popoldne ravno nasprotje tega. Na tej točki se moram malce zadržat in napisati samo kratek povzetek. Ne da se mi vsega opisovati, poleg tega si res želim iti pogledat nov del New Girl. Moj trebuh se je odločil popestriti moje dolgočasno življenje in je začel izvajati hude akrobacije v obliki bolečih, možgane parajočih krčih. Pa sem šla na urgenco. Po doooooolgem času spet na urgenco zaradi mene (ponavadi so bili mamini zvini in podobne poškodbe bolj na tapeti). Zanimiva izkušnja. Dobila sem liter fiziološke v žilo (dehidrirana zaradi bruhanja), ultrazvok trebuha, črevesja in ostalih meni nepoznanih organov (malce brezplačnega izobraževanja), posvet pri čednem kirugu in par pogledov, ki so izražali nič drugega kot "ne vemo kaj ti je". Danes so vse bolečine pozabljene, ostala pa mi le še spomin na čednega kirurga. In strah pred tem, kaj če se bo to spet ponovilo naslednji mesec ...

Stvar je namreč taka, da tako končno pridemo do dogajanja včerajšnjega dne. Prelepi prvi marec, ko je prestopno leto zasralo vse skupaj, in je bil moj rojstni dan na prvi pomladni in ne zadnji zimski dan. Ni mi všeč, ampak okej, saj bo naslednja tri leta spet vse po starem. Lepo sem ga preživela, prehodila cel kup kilometrov po soncu, nabirala čemaž, lovila psa in se jezila, zakaj hudiča me nič ne uboga. Šla na torto, sladoled, se slinit nad poročnimi oblekami (in hkrati tudi ugotovila, kakšno obleko nekoč hočem, ampak o tem kdaj drugič) in zvečer začela krvavet. Hecno, kako se ženske nad tole vsakomesečno nadlogo konstantno pritožujemo, a ko zadeva začne izostajat, pa čeprav veš, da je vse okej in da ni treba začet razmišljat o imenih, je pa kriza. In tako sem včeraj dobila rojstnodnevno darilo. Najboljše možno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar