nedelja, 25. marec 2012

Jaz ne bi bila jaz, ...

... če ne bi na vsake toliko časa potarnala malce o hrani. Vsak ima svoje muhe, eni (ane, A2) se sekirajo če jim crkne tipkovnica ali miška, jaz pa se obremenjujem s hrano. Pa ne preveč, iz leta v leto manj, ravno toliko, da mi ni dolgčas in da ljudje okoli mene še vedno vedo, da se pogovarjajo s Tino. Te dni sem še posebej ponosna nase, ker moj post odlično laufa, po drugi strani pa je bil s tega vidika ta teden blazno naporen. Rojstni dan je pustil svoj davek in tako sem se ta teden kar trikrat prekršila. V torek, včeraj in danes. Kaj čmo, vsega skupaj je torej v 40-dnevnem postu, ki traja 46 dni, naneslo štiri kiksov, to je pa tudi vse (četudi je do velike noči še 14 dni, kiksov več ne bo!). In če gledam statistično - približno en prekršek na 10 dni, to niti ni tako katastrofalno.

In ker se res že bližamo koncu posta in smo zapluli v zadnjo tretjino, lahko nadaljujem tisto razmišljanje od zadnjič. Moje misli se v zadnjih tednih predvsem vrtijo okoli prihodnosti. Po eni strani se je moje telo do te mere navadilo na odsotnost evil sladkorja, da ob ponovnem vnosu le-tega reagira skrajno čudno. V torek sem bila presenečena, da mi je bilo slabo (oz. da sem dobila tisti občutek, ko imaš dovolj) že po treh napolitankah in dveh piškotih. Včasih bi zmazala pol zavitka brez problema. Količinsko bi se torej mogoče ustavila tam pri 150 gramih. Včeraj sem dan začela s sladkarijami in se do konca dneva napokala po dolgem in počez. Nisem jedla z želodcem, ampak z glavo. Včasih je to lahko dobro, včasih slabo. Zakaj je bilo včeraj slabo? Ker nisem poslušala želodca, ko je rekel, da ima dovolj, ampak sem si zavedno rekla 'ne, nimam še dovolj, hočem pojesti še to in to'. Zgodil se mi je tisti klasični efekt, ko človek preneha z abstinenco in v strahu, da bo vse izginilo, napade vse kar vidi in voha. Danes se mi je pri tašči na kosilu zdelo skrajno nevljudno, da odklonim pecivo. Pa nedelja je. Posledica zadnjih dveh dni je ta, da se počutim kot kup dreka, in da o tem, da je Mec skoraj skočil čez balkon ob mojem jutranjem kaj-naj-oblečem-tok-sm-debela stanju, sploh ne govorim. 

Torej, cuker je slab. Makes me a bad person. Znašla sem se torej v klasičini situaciji, ko VEM, da me sladkarije delajo miserable, ampak še vedno me noro mikajo. Saj bo, počasi bo moj možgan dojel in potem bo vse super. Do takrat pa sta pred mano še dva čudovita tedna brez sladkarij. Neverjetno, kako bolje se človek počuti brez teh smeti. Pa pod te glupe sladkarije in počutje, ki ga sprožajo, spadajo res vse prehrambene smeti tega sveta - čipsi, McD, še celo marsikatera hrana na bone. Tvojih 5 minut, razne menze, Imperio Mexicano. Neverjetno, kakšna razlika v počutju je, če si človek skuha doma, ali pa če je na bone. No, kar sem hotela povedati je to, da moje telo v resnici nič več ne pogreša cukra in normalno živim brez njega, na drugi strani pa mi je že po minimalni količini sladkorja slabo in se res drekasto počutim, da o občutku slabe vesti sploh ne govorim.

In za po koncu posta imam res dober načrt. To je v bistvu win-win situacija tako za moje življenje kot tudi za tisto sekcijo tega bloga, kjer objavljam recepte. Sprejela bom namreč kompromis - enkrat na teden, v nedeljo, si lahko privoščim nekaj sladkega. AMPAK, samo, če je sladica naravnega in domačega izvora (nobenih piškotov, napolitank, bombonov, raznih čokoladic). Tako lahko preizkušam nove recepte, pa še tedenska potreba po cukru bo zadovoljena.

Tako. Ne vem, zakaj to sploh pišem. Kot da koga moje travme s sladkarijami zanimajo. Ampak, kot sem rekla, moje polno ime bi lahko bilo Tina Govori-o-hrani B. Zdaj grem pa najprej risat krogce na volišče, potem pa na sprehod. Da se malo spucam.

2 komentarja:

  1. Spoštujem ljudi, ki lahko zadržijo svoje fizične potrebe. Respect.
    Le vztrajaj, če te res veseli :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Glih to je fora, da niso tolk fizične, kot bolj psihične :) In dejansko sem še svetlobna leta daleč od tega, da si zaslužim respect :P ampak anywayz, hvala, mi daje motivacijo ;)

    OdgovoriIzbriši