četrtek, 22. marec 2012

Skoraj prepričana sem, ...

... da lahko svet in človeško populacijo brez hujših težav razdelimo na dva dela. Tisti, ki bedijo pozno v noč in posledično vstanejo takrat enkrat, ko je druga polovica, ki brez težav vstane ob prvih znakih svetlobe, že globoko v razmišljanju, kaj bodo jedli za kosilo. Jaz, seveda, sodim med tiste, ki nas okrog desetih zvečer postelja že mamljivo vabi, po drugi strani pa budilke nisem uporabila že par let.

Ob tem problemu, ki sicer ni problem, ampak po mojem skromnem mnenju zgolj še ena izmed cele serije zanimivih razlik, ki jih je med ljudi zasejala mati narava, pa jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi na plan privlekla spominov iz časov, ko smo še vsi rasli. Stvar je namreč taka, da mi je prav ta dotična razlika med spalnimi navadami, ali bolje rečeno, vstajalnimi navadami, prinesla nemalo težav. Seveda sem za moje pojme jaz idelaen primer, kako naj bi človek bival v sožitju z naravo: zjutraj se zbudim ob prvih znakih svetlobe (te dni je to okrog šestih) in zvečer me ob pomanjkanju le te zagrabi spanec. Človek potrebuje sonce in svetlobo za nek prav poseben vitamin, katerega črke se trenutno ne spomnim, in že biološko gledano od noči torej ni preveč koristi. Moja logika je torej povsem preprosta - zakaj bi ponoči bedela, če se mi itak spi in če mi kmečka logika veleva, da je povsem smiselno temačnejši del dneva prespat?

Po drugi strani seveda razumem tiste, ki so bolj nočne sorte, noč ima svojo moč in podobne zadeve, ampak jaz sem v nočnem življenju vedno videla več težav kot koristi. Težje se vozim s kolesom (ker nimam luči, ampak ja, to je moja krivda), hladneje je (čeprav priznam, poleti je to super), ljudje postanejo čudni, na plan pridejo razni dark passengerji in podobno. Ampak še bolj kot slabosti noči me za moj življenjski stil motivirajo prednosti jutra. Če na tem mestu situacijo osvetlim z enim vzorčnim primerom mojega jutra: oči si pomanem okrog pol sedmih, malce poležim, premislim, kako se počutim, nato vstanem, brez težav pogledam kakšno serijo, do osmih uredim vse formalnosti (umit zobe, peljat psa ven, se oblečt) in do kosila imam narejenih že toliko stvari za faks, kot mi jih v vsej moji izobraževalni karieri nikoli ni uspelo narest v večernih urah. Simple as that, jutra mi dajejo moč, veliko bolj sem produktivna, možgani so spočiti in delajo čudeže.

In da sedaj preidem na prej omenjene težave. Jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi malce zakomplicirala, ampak, hej, ko greš že petnajstič na sleep-over in je že samo dejstvo, da boš v tuji hiši (kjer ne moreš ravno početi kar ti v tistem hipu pade na pamet) dovolj zastrašujoče, potem se pa soočaš še z dejstvom, da je tvoja kolegica zaspanec velikega kalibra in je tam do desetih ne boš videl spregovoriti, ti pa si seveda buden že ob sedmih, mislim halo, mi lahko kdo pove, kako hudiča naj človek ne bo zafrustriran? Tri ure gledati v strop nad sabo? Še huje od tega, da zaspana polovica sveta zamuja čudovita jutra, je to, da tri ure svojega dneva vržem stran za neko tako hudo nepotrebno aktivnost kot je gledanje v strop. Skozi leta sem se seveda prilagodila (poleg jamranja je tudi to dejavnost, ki jo odlično obvladam), to je bil nujen korak v mojem obstoju za preživetje. Situacija je bila sploh katastrofalna na skupnih večtedenskih počitnicah na morju, smučanju in podobno. Tako sem tam nekje sredi pubertete spoznala, da ne samo, da zaspana polovica sveta dlje, ampak tudi bolj trdno spi!

Danes mi tako različno nastavljene ure posameznikovega vstajanja razen zavedanja, da zamujajo čudovita jutra (jaz pa srhljive noči), ne povzročajo hujših preglavic. Prišla sem do te točke, da imam vedno s sabo knjigo, ki jo prebiram ob čakanju na vrhunec in prvo zmago dneva zaspanega prijatelja. Če imam dober, ampak res dober dan, mi včasih celo uspe podaljšat moje spanje za kakšno uro. Drugače pa - če kdo vidi kakšno deklino, kako ob osmih zjutraj na morju sama plava, that would be me. Tudi smučala sem že sama, ampak tam je bil poleg elementa kronične zaspanosti prisoten še element višje-stopenjske-lenobe.

Zdaj se grem pa najest. Ker zajtrkuješ lahko baje kot kralj. Zakaj bi kdorkoli hotel zamuditi to priložnost?!

6 komentarjev:

  1. No, jaz tu ne vem, kam bi se dal. Noč ima zame namreč svojo moč in takrat nekaj najlažje delam, pa naj bo to kakšno premišljevanje, bloganje ali nekaj drugega z uporabo možganov. Rad pa se tudi zgodaj zbudim, predvsem poleti in že ob 6 zjutraj gonim kolo v kak hrib...

    OdgovoriIzbriši
  2. Aja, ti si tista, ki zvečer prva jamra o zaspanosti in teče v posteljo, kot da ji gori za petami?
    No, zavidam ti In najbrž je še kje kakšen ponočnjak, ki se strinja z mano :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. V posteljo zbezim samo ce mi je res dolgcas in ce je druzba slaba :) vcasih me pa spanec zal premaga, ceprov bi si zelela biti dlje pokonci, tko da v dolocenih trenutkih tut jz zavidam vam, ponocnjakom ;)

      Izbriši
  3. Moj odnos do vsega je podben kot Petrov. Z lahko sem okonci do polnoči, včasih tudi čez, in tudi zjutraj rad čim bolj zgodaj vstanem, ker mi je škoda tratit dnevno luč za spanje in poležavanje.

    OdgovoriIzbriši
  4. Peter in Chemfusion, vidva sta pa prakticno odlicna kombinacija obojega. Jaz bi tudi vcasih rada izkoristila kaksen vecer, da bi bil bolj produktiven, ampak dejansko moji mozgani ne funkcionirajo. Se mi zdi pa ful pomembno to, da zna clovek se zjutraj zbudit in cenit nov dan, ne pa tisti hardcore zaspanci, kot moj brat, ki spi tja do enih, in to je res katastorfa :D

    OdgovoriIzbriši
  5. Tk ti rečem, oboje je treba provat, da znaš pol cenit :) v svojih najboljših cajtih sem tud js spal do poldneva. No, vsaj mislu sm, da so tisto dobri cajti.. :)

    OdgovoriIzbriši