sreda, 07. marec 2012

Dva tedna nazaj ...

... sem se po nekaj letnem premoru (oziroma lanskoletnem spodletelem poskusu) odločila, da zopet izvedem projekt 40-dnevni post. Razlogi za to niso prav nič verski, se mi pa zdi teh 40 dni (čeprav jih je v resnici 46) taka lepa cifra, ko človek dejansko lahko kaj pametnega naredi. Si zada nek cilj in ga tudi izpolni. Jaz se namreč izredno rada podajam v take projekte, ki imajo jasen cilj, da sem ves čas lepo motivirana. Pred dvema tednoma sem torej pogumno stopila v 40-dnevno obdobje življenja brez sladkarij. O ja. Mislim, da so sladkarije moja edina šibka točka, kar se prehrane tiče. Mesa ne zlorabljam, kar se OH-jev tiče pa menim, da ni z njimi nič narobe in ne vem, zakaj bi se jih človek moral izogibati. Sadje in zelenjava mi tudi tekneta, vode spijem tudi toliko, kot je vse življenjsko-stilne revije te naše male deželice po dolgem in počez predpisujejo. Kar se mene tiče, vse okej. Samo pri športu se rado zalomi (ampak za to vestno skrbim s takšnimi in drugačnimi projekti), sladkarije so pa itak poglavje zase. O tem, da počasi plujem proti poklicu, ki je sladek po dolgem in počez, niti ne bi. 

Na pepelnično sredo, ki je sledila pustu, ko smo bili vsi prijetno siti in nasladkani krofov, se je začela akcija. Seveda sem si postavila nekaj pravil, potrebno je bilo pa tudi razčistiti, kaj se kvalificira za sladkor in sladko in je potemtakem prepovedano. Ko namreč ljudem omenim, da ne jem sladkarij, so odzivi različni in variirajo od ene do druge skrajnosti. Eni so prepričani, da moj post vključuje samo tiste industrijske sladkarije (razni mamini štrudlji in domači mafini torej niso sladkarije), drugi zgroženo vprašajo če čips pa lahko jem. Saj ne rečem, veliko je dvomov in dilem. Nekje sem nekoč zasledila, da se je ne-vem-kdo postil od sladkorja, to pa je vsebovalo tudi vsa živila iz ogljikovih hidratov, ker so tudi to vendar sladkorji. Jaz sem se odločila, da ne bom jedla kakršnih koli domačih sladic, kupljenih sladkarij (od piškotov, bombonov, čokolade in njenih derivatov), prav tako ne bom sladkala čaja (to ga itak že ne), odpade tudi kakav (tisti mnjami kakav, s katerim si potreseš gres, mlečno kašo, mlečni riž ... mmm), med in podobna sladila. Problem nastane pri živilih, kjer je sicer jasno napisano, da vsebujejo sladkor in ga človek (če je zelo iskren do sebe) tudi okusi, ampak mu ni jasno, kaj hudiča tam notri dela. Tak primer je na primer navaden jogurt. Ne vem zakaj hudiča mora biti na 100 gramov jogurta skoraj 6 gramov sladkorja?! Prav tako mi ostaja nerazumljivo, čemu sladkor v vloženih kumaricah? Pri takih primerih človek zamiži na eno oko in si misli, okej, naj bo. Saj konec koncev ne gre za to, da sem pa teh 40 dni pikolovska in samo gledam, kje bo kakšen ubogi sladkorček, ampak da se odpovem in poskušam preživeti brez na videz zame nujno potrebnega. In še to, preden preidem k bistvu, dopustila sem si en bonus - torta oz. en dan off, na moj rojstni dan.

In tako sem zadnjič sedela na busu, vsa ponosna, ker se meni zdi že cela večnost, kar abstiniram sladko (čeprav nisem še niti na polovici, do velike noči je še cel mesec) in razmišljala o tem, kako se počutim in prišla do sklepa, da je moč definirati neke faze, skozi sem v teh 14 dneh šla, tako fizično kot psihično.

Torej, kaj se dogaja v človeku, ki ima celo svoje življenje s sladkarijami bolj kot ne love-hate odnos, brez težav zmaže od 100 do 200 gramov čokolade (odvisno od dneva in vremena), tehtnega razloga za vse to sladkanje pa pravzaprav nima in nekega dne za 40 dni reče adijo vsemu dobremu tega sveta?

Še preden se sladka abstinenca sploh prične, sem zaznala že prvo fazo. Poimenovala bi jo lahko odločnost. Že sam pogum, da se lotiš nečesa takega, ti da krila in 40 dni se ti zdi šala mala. Pogumen in optimističen se podaš cilju naproti. Po dveh do treh dneh začetnega zagona nastopi druga faza, jaz bi ji rekla preprosto moč. Ko preživiš prva dva dneva ti praktično zrastejo krila. Potrdi se ti začetni optimizem, da si sposoben in da boš zmogel. Prijatelji te začudeno gledajo, kaj se dogaja s tabo in te sprašujejo, če se ti je zmešalo, ti pa jim zatrjuješ, da se počutiš bolje kot kadarkoli prej in da ti nič ne manjka. In potem se kmalu izza vogala zelo zahrbtno priplazi tretja faza, šibkost. Res, tam okrog petega dne sem začutila povsem telesno šibkost. Ko poješ kosilo in te ne nasiti. Ker ti manjka nekaj sladkega. Konstantno si lačen. Mogoče, da so bili za to krivi drugi dejavniki, meni neznani, ampak nič hudega, dejmo vseeno okrivit sladkarije. In zaenkrat sem v tem današnjem 15. dnevu prišla do trenutno četrte faze, ki je psihično še najbolj naporna, tule se namreč pojavi vprašanje iskanja smisla. Ja, mojim ocukranim možganom se je očitno dokončno skisalo in z mano se igrajo eno grdo, grdo igro. Zadnjič sem iz samega dolgčasa malce križarila med mnogimi kulinaričnimi blogi, kjer ljudje lepijo svoje mojstrovine in to je seveda pustilo posledice v obliki razmišljanj, kako bi tudi jaz morala več pečt in ustvarjat in o tem tule poročat, ampak če to delam, potem moram jest in tako naprej. Ah ja. Trenutno imam tako občutek, da se tile dnevi ne premaknejo nikamor, da se tole vleče že celo večnost in da v tem početju ni nikakršnega smisla. 

Bom nehala. Tole je že tako ali drugače čisto predolgo. Aja, koliko sem se v teh 14 dneh prekršila? Enkrat (in dvakrat pogojno). Šla sem namreč na praznovanje v deželo, kjer si pojejo won't take no for an answer, jaz pa nisem bila v stanju za prepir. Torta je bila pa dobra, o ja. In tisto čokoladno mleko me tudi ne bo ubilo, kaj ne?

10 komentarjev:

  1. Čas gre tako hitro; ko si zadaš en tak cilj, se pa kar nikamor ne premakne ... Saj bo šlo, mi verjamemo vate! ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mačka, hvala ;) in pozdravljena na blogspotu, jaz te bom z veseljem brala ;)

      Izbriši
  2. Ko boš rekla STOP sladkarijam za vedno, me pa lahko pocukaš. Tukaj ne mislim tistega da nič od nič ne poješ sladkega, ampak mislem to, da poješ občasno kaj, npr. 1 košček čokolade na mesec in ob priložnostih kakšen kos torte ... se pravi da ješ te reči v mejah normale.

    Jaz sem tudi v preteklosti bil še hujši kot ti in pojedel tudi po eno ali dve 100g čokoladi na dan v šusu. Pač bil sem zasvojen s tem. In tako kot praviš, sem tudi jaz najbolj občutil štadij "šibkost" ... nekaj mi je manjkalo ... a sem šel dalje in prišel do tega, da sedaj samo občasno pojem kakšen piškot, štrudelj, košček čokolade, ...

    Tako, da kar pogumno naprej, pot bo z vsakim naslednjim dnem težja, ker bo telo "pogrešalo" sladkor ... Drugače pa jaz pravim vse se da, če se hoče in pa, vse je v glavi!


    Zdej pa bi rad še nasplošno rekel, da so tvoji prispevki zelo lepo berljivi, besede in stavki zelo lepo izbrani in slog tudi zelo všečen. Pa kakšna primera se mi tudi zelo dopade ...
    Tukaj se vidi, da veliko knjig prebereš in veliko povzetkov narediš ...

    LP
    GZ

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Točno to je moj cilj, dolgoročno, kar ti opisuješ. Da bi se do te mere odvadila sladkorja, da bi lahko živela brez njega, brez da bi se vsak dan spomnila in imela te "cravings" po nečem sladkem. In da moj vsakdan res ne bi vseboval čokolad in sladkarij, ampak bi to bile samo občasne priložnosti (predvsem rojstni dnevi, ko je človek nekam povabljen). Sem trmasta in se ne bom kar tako predala tem smotanim sladkarijam, ki imajo zaenkrat še vse niti v svojih rokah.

      Drugače pa hvala za komentar, se bom trudila še naprej, da bo blog berljiv in kar se da zanimiv ;)

      Izbriši
    2. Mogoče bi bilo bolje da postopoma zmanjšuješ ... Jaz sem šel tako kot greš ti zdej, na STOP pač. Če bi zdej šel še 1x bi šel pa verjetno postopoma ... pa tudi lažje bi bilo če bi šel postopoma.

      LP
      GZ

      Izbriši
  3. Jaz sem to občasno počel z alkoholom, ko sem imel še resne težave. Pač, sem se odločil, da 40 dni ne bom pil in res nisem. A kaj je pomagalo, ko sem se ga 42. dan zopet nažrl. No, danes teh težav nimam več, ker le še občasno kaj spijem.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, seveda, v takem primeru potem to 40-dnevno stradanje slabih navad ne prinese nič dobrega. Če so razvade še hujše kot sladkarije, kar alkohol je, je potem to veliko bolj problematično. Tudi jaz imam namen po končanih 40 dneh še naprej vztrajat brez sladkarij na vsakodnevni ravni, se je pa seveda zelo težko popolnoma izogniti, sploh, ker ljudje ne razumejo, zakaj oz. zaradi kakšnih razlogov nečesa nočeš pojest, kar je njim tako samoumevno in neškodljivo.

      Izbriši
  4. tina živjo, z zanimanjem sem prebrala tvoj blog, tudi sama sem si na pepelnično sredo iz istih razlogov - osebnih za "foro" pa v upanju, da bi lažje izgubila kakšen kilogramček, zadala isti cilj, poskušala bom zdržati teh 40 oz. 46 dni. Približno okoli 10. dne brez sladkarij sem imela idejo, da bi pa le pojedla samo košček neke sladkarije, vendar mi je uspelo prebroditi krizo brez kakršnihkoli posledic zame in mojo bližnjo okolico. Verjamem da nama uspe. LP

    OdgovoriIzbriši
  5. Seveda bo uspelo! No, se pofočkam še ena taka. Jaz si sicer dovolim kakšen malenkosten prekršek v smislu, če je za kosilo enolončnica in nekaj sladkega, da si tisto v majhni količini privoščim. Zaenkrat sem si šele enkrat. Pa moram reči, da sploh nimam nekih hudih skomin. Ker ne jem glutena mi avtomarsko odpade cek kup dobrot, ki bi me sicer skominale. Pa je ;) Izgube kakšne kilce se ne bi branila, ampak predvsem mi gre za to, da krepim svojo voljo. To namreč ni moja največja vrlina...

    OdgovoriIzbriši
  6. Vsak dan posebej je majhna zmaga :) In potem človek itak malce pozabi na vse skupaj, dnevi se pa vrtijo in en dva tri bo velika noč in kakšna dobrota na mizi ;)

    OdgovoriIzbriši