ponedeljek, 22. avgust 2011

Da bi bil en dan ...

... popoln, je v mojem svetu očitno nemogoče.

Ko najdem dve par-dni-pogrešani gimnazijski spričevali, se mi par ur kasneje pokvari disk.

Par GB serij in filmov je najmanjši problem. Hujša izguba so dokumenti, ampak tudi to ni tako zelo katastrofalno.

Tragedija nenormalnih razsežnosti so potencialno izgubljene slike maminih potovanj. Rusija, Kitajska, Skandinavija, Maroko, Turčija, Sirija, Jordanija, ... toliko jih je, da jih sploh ne morem vseh našteti.

Če priznam, da sem se zjokala, je to še najmanj kar lahko storim. In nočem preveč upati, ker je lahko potem razočaranje še hujše. Čudež? Sprehod? Zagotovo edina stvar, ki bo pomirila vsaj Pesajanarja (ki je danes prav tako doživel svojevrstno travmo - skriženje krempljev. Vsakič huje je. Dvakrat na leto. Sploh ne vem, če jih bo do smrti še kdaj pustila postrič. Danes smo morali natakniti nagobčnik. Še prejšnjič je zadostovalo samo pomirjujoče prigovarjanje in božanje.) ...

... mene zagotovo ne.

Ni komentarjev:

Objavite komentar