četrtek, 11. avgust 2011

P.S. I Love You


Ko sem se zadnjič z Martino pogovarjala o filmih, mi je rekla, da moram nujno nujno NUJNO pogledati P.S. I Love You. In da naj si pripravim robčke. In res, pričakovala sem, da bom jokala, in res sem. Sicer ne tako zelo kot pri Never Let Me Go ali pa pri Atonement, kjer sem po tem, ko je bilo filma konec, tri ure obležala zakopana v vzglavnik in hlipala … Pri P.S. I Love You sem v jok padla po pol ure. In potem na vsakih 10 minut. Hilary Swank in Gerard Butler se namreč na začetku sploh ne zdita primerna izbira. Kakšen James McAvoy in Natalie Portman bi bila na prvo misel veliko bolj primerna. Ampak ne. Hilary in Gerard se izkažeta za popolna. Holly in Gerry, z uspehom in denarjem obremenjena Američanka ter preprost in srčen Irec, ki sta poročena že devet let. Največja ironija njunega življenja, ki nam ga sporoča film je prav v tej preobremenjenosti Holly s tem, kdaj jima bo uspelo kaj privarčevati, kdaj bosta kupila večje stanovanje, imela otroke, kdaj bosta pričela živeti. Po drugi strani Gerry že ima, kar si želi, Holly. In je njena protiutež, ki jo miri, ko Holly prične besneti in noreti in zapravljati njun čas s prepiri. Kako dragocen je bil ta njun čas se izkaže ko Gerry nenadoma umre zaradi možganskega tumorja. Holly tako ostane sama, in vse, kar ji od Gerryja ostane so njeni spomini in zavedanje, da je njun skupni čas prevečkrat zapravila z nepotrebnimi prepriri in težavami. A Gerry jo tudi po svoji smrti ne izpusti iz rok – Holly namreč dobiva njegova pisma, v katerih so predstavljeni različni izzivi, s katerimi Holly počasi pozabi na tragedijo, ki se ji je pripetila, in spomini, preko katerih se še enkrat sprehodi po neznanski ljubezni, ki sta jo imela z Gerryjem ter naposled prične živeti …
Človek se ob tem filmu dejansko zamisli. Čas, ki ga imamo, nam polzi iz rok. Četudi sem stara 20 let in je pred mano še celo življenje, sem vsako minuto bližje koncu le-tega. In če je v to enačbo vpeta še oseba, ki jo ljubiš in s katero želiš preživeti celo svoje življenje, je vredno pomisliti, kako preživljaš skupni čas … kajti ko bo enkrat konec vsega, bo ta skupni čas in kako si ga preživel tisti, katerega se boš spominjal …

1 komentar:

  1. aaaaaa pogledala si!! In ja, točno to - začneš po pol ure in potem na deset minut. Ravno se ti posušijo solze in evo - spet. Hvala, da si napisala zakaj. Jaz ne bi znala. Nikomu nisem znala razložiti zakaj, ampak enostavno te potegne. In ja, zavedaš se tega, da je lahko vsak trenutek konec in da enostavno ne cenimo dovolj tega, kar imamo. Ah ja ... res je kul film :)

    OdgovoriIzbriši