sobota, 13. avgust 2011

Bicentennial Man


Ta film sem prvič gledala še kot majhna deklica. Kaj pa vem, kakšnih 11, 12 let, tam nekje. Zame je to majhno. Takrat enkrat se je tudi pričela moja »ljubezen« do filmov, kjer nastopajo roboti. Ampak ne roboti v smislu večji, močnejši, boljši, ampak v smislu Umetne Inteligence in tudi tegale Bicentennial Man-a. Torej nekako roboti, ki so človeški. Bicentennial Man nas popelje v čas, ki je bojda nedaleč od sedanjosti, in družina Martin se ravno poveča za enega »člana« več, robota, ki je namenjen gospodinjski pomoči. Ampak ta robot se kaj kmalu izkaže za posebnega – znotraj njegovih mikrovlaken se namreč ustvarjajo povsem unikatne povezave in tako robot, ki dobi ime Andrew, sčasoma postane čisto pravi družinski član, družina pa nanj ne gleda samo kot na robota in na pomoč, ampak že skoraj kot na osebo, ki ima svoje mnenje in mišljenje in besedo.
Andrew tako skozi leta spremlja družino Martin, vmes obogati s svojimi tesarskimi spretnostmi, si sezida leseno hiško na obali, potuje po svetu in išče sebi enake in tako naleti na Galateo ter njenega lastnika Ruperta, ki se ukvarja in predeluje robote. S skupnimi močmi, Andrewo robotsko pametjo in Rupertovo spretnostjo počasi, del za delom spremenita Martina tako, da se njegova posebnost in človeškost pričneta odražati tudi na zunaj. Konec je precej ganljiv, če upoštevamo, da se vmeša še faktor ljubezni, vendar je meni osebno malce neprimeren. Film je dolg, vendar bolj kot v minutaži predvsem v vsej tematiki, ki jo obdeluje in prav zaradi tega morda gledalec ne občuti vsega tako, kot bi lahko. Še vseeno pa je zelo lep in ganljiv film, ki se (vsaj meni) usede v spomin in se na vsake toliko spet malo prikaže.

Ni komentarjev:

Objavite komentar