sobota, 06. avgust 2011

Eternal Sunshine of the Splotless Mind

To pa je konfuzno - Jim Carrey, ki igra v drami in Kate Winslet, ki ima naravnost grozno barvo las. Že samo zaradi teh dveh dejavnikov mi je bilo film kar težko gledati. Jim Carrey mi namreč ni preveč pasal v to vlogo oz. drugače se bom izrazila - za to vlogo je naravnost čudovit, ampak ker nisem njegova oboževalka in ker je bil njegov lik na nek način malo nadležen, bi v to vlogo raje postavila kakšne Jamesa McAvoya, ali kaj podobnega, bi vse skupaj lažje gledala, hehe.
Film ima drugače res zanimivo idejo - brisanje spomina. Ko gre kaj v življenju narobe, to preprosto izbrišemo. Vse lepo in prav, če se Joel med samim postopkom ne bi premislil in se z vso silo boril proti temu, da bi izbrisali njegovo ljubljeno Clemenitne. Že sama pripoved filma je zanimiva in drugačna, posledično se sploh ne morem spomniti, kaj se je zgodilo na koncu. Začetek filma niti pod razno ni tudi začetek zgodbe, v bistvu se znajdemo nekje v sredini. Potem gremo malo naprej, globoko nazaj, še bolj nazaj nazaja nazaj, medtem ko se reči počasi odvijajo naprej in nato se na koncu znajdemo spet malo naprej od sredine in gremo do konca. Ki mi je, kot se že omenila, pobegnil iz glave. Kakorkoli, film se v resnici ponaša s prav zanimivo igralsko zasedbo, najdemo Kirsten Dunst, Elijaha Wooda in Marka Ruffala, ki sem ga jaz do sedaj opazila samo v The Kids Are All Right. V Eternal Sunshine ... mi je bil bolj všeč. Nek tak nemir vlada skozi cel film. Vsi so raztreseni, pijejo, kadijo, so umazani, grdi, se ne umivajo, živijo v grdih stanovanjih, imajo grda oblačila ... Ni mi všeč. Prav zaradi tega ne. Ideja je dobra, samo jaz osebno bi jo rajše imela zapakirano v lepšo darilno vrečko.

Ni komentarjev:

Objavite komentar