sreda, 03. avgust 2011

Agatha Christie: Žalostna cipresa

Tole knjigo pa imamo dejansko na morju! In je v lasti moje mati. Vem, da sem, ko sem bila še manjša, brskala po predalniku s knjigami in nekje v spomnu se mi je zasidrala tale cipresa. Ampak nekako se nikoli nisem pripravila do tega, da bi jo prebrala. Potem, ko sem prebrala Umor v Mezopotamiji, pa me je prijelo in ker je bila tista Agatha edina, ki sem jo imela sposojeno iz knjižnice, nekaj pa me je vleklo naprej in si želelo še, sem šla znova brskat po predalniku in našla sem jo! Začela sem brati in brati in brati in čedalje bolj sem bila razočarana. No, napačna beseda. Ne razočarana ampak seznanjena. Seznanjena s tem, da obstaja tudi drugačen vidik, s katerega lahko razrešimo umor. In knjiga ni slaba, ampak drugačna. Katakterji niso tako različni in drugačni, kot so bili pri Umoru v Mezopotamiji, pa tudi Hercule Poirot se loti reševanja umora z druge perspektive. Na začetku se celo brani, zakaj hudiča bi se tega sploh lotil. Ampak na koncu je rešitev še vedno genialna, mi pa manjka malo nečesa, s čimer bi se lahko kot bralka bolj vključila in reševala umor. Tukaj je bilo tega manj. Knjiga se bolj bere - kot pa zraven tega še razmišlja. Vseeno dobra, predvsem za spoznanje o drugačnem pristopu, ki ga lahko Agatha ubere pri pisanju.

Ni komentarjev:

Objavite komentar