sreda, 10. avgust 2011

Aldous Huxley: Krasni novi svet


Zelo zanimivo branje. Morda meni malce bolj zanimivo zgolj iz stališča sveta, ki ga Huxley v romanu opisuje, kot pa na ravni samega dogajanja. Bralec se namreč znajde v letu 632 Fordovem, ko pojem civilizacija opisuje povsem drugačen svet, kot ga poznamo tukaj in zdaj. Fordov izum tekočega traku je ljudi namreč tako zelo navdušil, da so po tekočem traku pričeli izdelovati prav vse – v prvi vrsti pa ljudi. Alfe, bete, game, delte in epsiloni – pet kast, v katere so razvrščeni ljudje. Identične serije dvojčkov, vsi enaki, vsi oblečeni v iste barve (ki so za vsako kasto drugačne), vsi z enakimi dolžnostmi. Alfe, zadolžene za razvoj, in epsiloni, zadolženi za najbolj nizkotna dela. Vsi pa so si na eni ravni enaki – vsi so namreč srečni. Vsak v svojem svetu, na vrhu ali na dnu, otopljeni s somo, ki je njihova hrana in smisel življenja, se niti ne zavedajo, v kakšnem svetu živijo, ker je to konec koncev edini svet, ki ga poznajo, pa ni važno ali je ničvreden svet epsilonov ali pa čaroben svet alf. Sreča in konformnost, dve glavni dimenziji, ki sta potrebni, da je svet urejen.
V ta svet pa po spletu srečnih (ali nesrečnih) okoliščin vstopi Divjak oziroma John. Sprva navdušen, kakšen krasni novi svet je to, nato pa postopoma odkriva slabe oziroma bolje rečene grozovite elemente in sestavine tega sveta.
Zelo zanimiva knjiga, na trenutke morda malce zmedena oziroma drugače napisana, kot sem vajena, ampak sem zadovoljna, da sem jo prebrala, saj je bila že kar nekaj časa na mojem seznamu. Tudi kar nekaj filmov je že posnetih po tej knjigi (ali pa samo delno), tako da imam še kar nekaj dela, hehe.

Ni komentarjev:

Objavite komentar