sobota, 25. december 2010

The Curious Case of Benjamin Button

Torej, sem komplicirana oseba. Pri meni je treba vedno reči kvalificirati, predalčkati, urejati. Tudi s filmi je tako. Ne vem, sem pač emocionalna oseba in niti pod razno nisem taka oseba, ki bi kar po vrsti gledala vse filme, ki se pojavijo na IMDB-ju. Grozljivke, kriminalke in podobno sranje, ne. Akcije ali kakšni zgodovinski, politični filmi - samo, če sem res pri volji. Če mi film že po kratki vsebini na IMDB-ju ali pa po trailerju ni všeč, pa četudi sodi v meni ljub žanr, potem ga prav tako ne bom pogledala. Druga stvar pa so igralci. Če sem zaljubljena vKatherine Heigl, bom pač pogledala njene filme od A do Ž, tudi če vmes poname kakšno krvavo sranje. Oziroma moram se popravit, obstajajo omejitve, Jennifer's Body z Amando Seyfried nikakor nisem mogla prebavit, mi je zelo žal.
Torej smo bri Benjaminu Buttonu. Kako zelo mi je všeč film. Filmi se ne delijo samo po meni ljubih igralcih (v Benjaminu so kar trije - Brad, Cate in Tilda), temveč tudi po tem, kakšno emocijo sprožijo v meni. Prvič, lahko me pripravijo do joka, kar pomeni, da se me močno dotaknejo in skozi to cmeranje nekako izjočem mesečno dozo joka, ki je seveda potrebna še zaradi drugih vzrokov, kot npr. mučenje živali ali kaj podobnega. Torej ja, taki filmi so cenjeni, ker je bolje da jokam doma pod kovtrom zaradi umirajočega Benjamina, ali pa sredi ceste zaradi povožene mačke. Okej. Drugič, lahko se me dotaknejo zaradi izjemne zgodbe. Altough, izjemne zgodbe ponavadi gredo z roko v roki s cmeranjem, ker komedija pač ne more sproducirati izjemne zgodbe. Zopet altough, Easy A bi lahko morda šteli za izjemno zgodbo, čeprav ne povsem. LOTR, krasen primer. Pa Harry. In tretjič, lahko se me dotaknejo zaradi nore igralske zasedbe. Ali veliko znanih, ali veliko meni ljubih, ali pa samo meni en ljub, pa ta odličen. Tako. Trije faktorji, ki vplivajo na izbor, ogled in moje pomemnje filma. Torej žal nisem oseba, ki bi pogledala vse filme ki so ta moment na sporedu v Koloseju, ampak samo izbrance. Če vam moj okus ni všeč in to berete, potem ste screwed, I am very sorry.

Pa pojdimo sedaj končno na Benjamina Buttona. Nenavadni primer. Ja, res nenevadni primer, tako zelo nenavadni, da gledalec med filmom na začetku obnemi, potem postopoma pa se, vsaj jaz sem se, zaloti pri razmišljanju, da kako on Earth so posneli tak film, če je v realnosti tako nemogoč. Tu pride do preprostega pravila identifikacije. To, da bi se človek rodil star in umrl kot dojenček, je z medicinskega vidika nemogoče. To se v svetu ne more zgoditi (čeprav nikoli ne reci nikoli) in zato, se je s filmom težko identificirati. A ko enkrat gremo čez to razmišljanje in pravzaprav predsodek, potem je film prav gledljiv. Zgodba teče, Benjamin se mlajša, Daisy je ena velika bijač, ampak na koncu je vse kul. Meni najljubši prizor - kako Benjamin po dolgih letih pride zopet k Daisy. Ona postarana, hčerka bi bila lahko njegovo dekle. On pa mlad, lep, svež. A nič mlajši kot ona. Ja, film je dolg. Pričakovano, saj vendar prikaže celotno zgodbo Benjamina in pri tem prav nič ne skopari s časom - povseti se vsem pomembnim detajlom - možu, ki ga je sedemkrat udarila strela, pripovedi o tem, kako si je Daisy zlomila nogo in tako končno postala pripravljena na ljubezen. O tem, kako sta živela na vzmetnici. Oh, moram nehati, drugače bom spet jokala. Kakorkoli, film, nominiran za celo kopico oskarjev, ki je na koncu izgubil boj za oskarja za najboljši film. Povsem razumljivo, Slumdog Millionaire je prav tako odličen, s to razliko, da se z glavnim protagonistom zlahka identificiramo. Kar pa se z Benjaminom težje, oziroma lahko samo tisti, ki lahko opustijo to misel o staranju v obratni smeri. Ker niti ni toliko bistva v tem staranju v obratni smeri. Temveč v tem, da si drugačen, in da to dejstvo niti ne spremeni dejstva kdo si. Še vedno si samo nekdo, ki skuša preživeti, se zaljubiti, izkusiti določene reči.

Ogled seveda absolutno priporočam, sploh sedaj med prazniki, ko imate veliko časa, hehe.

Ni komentarjev:

Objavite komentar