petek, 31. december 2010

Pa smo na koncu ...

... in naokoli. In spet tik pred silvestrskim večerom, ki ga resnično ne maram preveč. Vsa ta norija okoli vprašanja, kje boste pa vi, in podobno, ne, to mi ni preveč všeč. Povsem mogoč razlog za to je, da nikoli nisem bila povabljena na najbolj kul praznovanja novega leta. Pač nisem najbolj kul človek. Druga stvar pa je, da si tega v resnici tudi nikoli nisem želela. Ta, lahko rečem, stereotip, da je treba biti za novo leto nekje na lepšem, lepo oblečen in v najbolj kvalitetni možni družbi, me pač spremlja od rojstva naprej. In četudi si dejansko ne želim biti na najbolj kul lokacijah, ne morem pomagati, nekje znotraj mene še vedno obstaja misel, da bi tam morala biti. Čeprav si res ne želim. Ves ta cirkus me spravlja ob živce. Tako kot me je danes, še pred začetkom najinega silvestrovanja v dvoje v toplem zavetju ob pivovarni, spravilo ob živce iskanje parkinga. Omadona, kaj se je cel narod danes odločil parkirati v Šiški?

Nima veze, po pol ure kroženja okoli Malgajeve smo se končno zasidrali na pločniku, upajoč, da redarji danes praznujejo in nazdravljajo.

Okej, sledi letna bilanca dogodkov, ki so se mi vtisnili v spomin. Bolj ko se staram, bolj ko uživam v ljubezni in manj ko opazujem zunanji svet, kar sicer meni osebno ne pomeni nečesa, s čemer bi se hvalila, manj se spominjam dogajanja iz preteklega leta. Ne vem, nekako padam v neko rutino, kar mi je popolnoma všeč, ker le tako imam lahko vse reči pošlihtane, faks, hrana, šport in vse to. In seveda si tako manj zapomnin tiste ekstreme. Kaj pa vem, letos bo kar težko najti v vsakem mesecu kakšno pomembno stvar, bomo videli ...
Januar je easy - rodila se je Tica. Poleg tega sem odkrila in vzljubila vsakodnevno pohajkovanje v snežni pravljici na hribčku. Uuu in z mojimi babami smo pričele z babjimi večeri, hehe. To je zelo pomembno dejstvo.
Februar je že bolj tough cookie, sploh ne vem, če je bilo kaj takega. A.-jev rojstni dan. Kjer sem prekinila mojo sicer dokaj uspešno ločevalno prečiščevalno dieto in se kot vrag najedla pice da te kap.
Marec ... hm, okej, moj rojstni dan. Ampak poleg tega se ne spomnim ničesar več. Morda samo to, da sem dobila od A.-ja za darilo celo vrečo sladkarij. Njami, good memories!
April je tudi dokaj enostaven - prva obletnica z mojim mucom. Šla sva v Piran, se potepala naokoli in se imela nič manj, nič bolj rada kot danes.
Maj ... blank. Res ne vem. Očitno že ni bilo nič pomembnega, drugače bi si zapomnila.
Junij je bil uspešen mesec. Opravila sem vse izpite in s tem uspešno zaključila prvi letnik.
Julij, tipično poletni. Najprej oratorij, muc je cel teden pridno taboril pri meni. Oh, kako se spominjam, vsak dan, ko sem prišla z oratorija, me je A. pričakal doma, z Bono sta si cel dan pridno delala družbo. Potem sem se jaz, vsa utrujena, zleknila na kavč in jedla noro dobre sladolede iz Lidla. Če mi jih mecko seveda ni pojedel čez dan. Kot pravim, lepo je bilo. Poleg tega sva julija šla na morje za skoraj 14 dni, se skoraj skuhala od vročine. Konec julija pa še ob Gardsko jezero z L. in M. Oh, lepota!
Avgust, katastrofa. A. se je učil, jaz pa sem seveda šla z mami na morje. Za 14 dni! Prvič sva bila z A.-jem tako dolgo tako daleč narazen. Ja, bilo je hudo, sploh ker si nisva morala pisati veliko sms-ov, vsaj jaz mu jih nisem. Ampak saj, je bila ena taka mala preizkušnja in sedaj vem, da nikoli več nikamor ne grem brez mačkonarja.
September. Opale, pričetek priprav na maraton. To je tudi mesec v katerem sem se, po sicer zelo uspešnem 14-dnevnem morju z mami, ko so kilogrami kar kopneli in sem dosegla najnižjo točko v zadnjih letih, pričela počasi nazaj, kako bi rekla, medvedkati. Pač medvedi se pričnejo pripravljati na mrzlo zimo, in točno to sem pričela početi tudi jaz. Sicer sem intenzivno tekla, ampak vseeno, v kombinaciji s tem sem si tudi privoščila kakšen posladek več. Ni panike, čez dva dni bom že nazaj na starih poteh.
Oktober - maraton. Nimam druge besede. Zaenkrat (upajmo, da ne edini) največji športni dosežek.
Novembra sem spekla svojo najlepšo torto do sedaj. Res sem ponosna nase.
In že smo v decembru, ki je prinesel veliko piškotov in tudi par kilogramov. Bilo je lepo, ampak preveč hrane. Zapadla sem v nek tak ne-vem-kaj, ko samo jem in jem samo iz enega razloga - ker bo kmalu januar in bom začela prečiščevati. Ni panike, je to ena šola za naprej.

Bom kar zaključila, kot sem rekla, 2010 je bilo lepo leto, čeprav so nas na Evrosongu zastopali narodnozabavnjaki v kombinaciji z rokerji (kar sicer podpiram, a v drugačnih okoliščinah) in so propadle vse večje firme. Penzija se je zvišala za 5€, haha. Kakorkoli, je bilo kar okej. Pravzaprav super. To leto bom zaključila na Celovški s pogledom na grad in šampanjcem v roki. In grem novim izzivom naproti. Brez zaobljub. Samo s tradicionalnim prečiščevanjem in dobro voljo. That's it.

Za vse vas pa ... naj se vam izpolnijo vse želje in zaobljube, ki ste si jih zadali in zaželeli. In seveda, vse dobro, srečno in zdravo! Pa še naprej spremljajte moj blog ;)

Ni komentarjev:

Objavite komentar