sreda, 15. december 2010

Ni panike

Prehladila sem se. Nad grlom. Odkar sem začela laufat (in ja, še vedno se smatram za tekača, čeprav nisem šla tečt že kakšen mesec) se bolezensko stanje drugače kvalificira. Včasih sem bila preprosto - bolna. Prehlajena, kakorkoli. Zdaj, odkar tečem (spet ponavljam, nisem tekla že en mesec, ampak o tem kasneje), pa na kakršno koli obliko spremembe mojega telesa, gledam z vidika, ali se ta sprememba dogaja nad grlom ali pod njim. Če se namreč nekaj dogaja nad grlom (npr. smrkanje, zamašen nos), potem grem lahko tečt. Če se nekaj dogaja pod grlom (kašljanje), potem je treba počivati. Ja, zaenkrat imam nos zacementiran, na vsake toliko mi iz njega uspe spraviti nekaj zelene rumene barve, ampak to je dobro. To pomeni, da grejo bakterije ven (ker tisto zeleno rumeno so namreč bakterije) in bom kmalu zdrava. No, to zeleno rumeno gre ven ponavadi tam dva, tri dni, potem se spremeni v brezbarvno, to pa se potem vleče tudi kakšen teden. Ampak nima veze, dokler lahko tečem je okej.

Čeprav v bistvu sploh ne tečem. V zadnjem mesecu si niti nisem želela teči. Na fitnesu mi je ratalo bedno, sploh pa sem se zredila. Ja, jesen je in jaz, bolj medvedkaste narave, si naberem malo zaloge. Ni panike, čez 14 dni bo januar, natančneje, 3. januar, ko se zopet začne moje 3-mesečno prečiščevanje, ki ga že nestrpno pričakujem. No, ker se mi pred kakšnim mesecem ni dalo teči, sem si rekla, eh, zredila sem se, kdo bo s tako težko ritjo okol laufal - bom počakala dokler ne shujšam kakšnih 5kg, potem bo lažje. In sem res tole laufanje prestavila na x tednov. No, potem je bil sneg, vse je bilo mokro, poledenelo. Potem se je sneg stopil, malo ga je sicer še bilo ob cestah, ampak načeloma je bilo vse suho. In v ponedeljek sem res si zaželela iti ven, malo tečt. Brez omejitev, brez pričakovanj, samo malo ven, na zrak. Ali pa v hrib. Nekaj. No, potem sem šla raje v nakupovalno središče. Ni panike, važno je, da se je pojavila ta želja po teku. Da vem, da nekje znotraj mene še nekaj bije. Da bom, ko bo nad 0°C in ko bodo ceste znova suhe, lahko šla, z malo lažjo rito, in odtekla eno kitico.

Dovolj o tem, malo se mi že mudi. V Kosezah smo končno kupili bobne in danes je tretja sreda v mesecu, in mi igramo. Z novimi bobni. Žal brez pevke, letos se kar ne moremo in ne moremo uskladiti. Če ni bobnov, je pevka, če so bobni, ni pevke. Ni panike, vse bo okej ... in kmalu me bo moja nadgrlna bolezen minila in bom lahko cel dan skakala po Ljubljani in posnela končni projekt za Zgodovino dokumentarne fotografije in dokončala statistično nalogo in napisala 11 strani seminarske in bo vse kul. Ni panike, če sem bolna, je svet malo lepši, še lepši bo, ko bom opravila vse obveznosti in mirno pekla medene hiške in postavila smrečico (čeprav se bo to zadnje zgodilo še pred seminarsko&co., nima veze, tako se lepše sliši). Zdaj pa res grem!

Ni komentarjev:

Objavite komentar