torek, 07. december 2010

I Am Love

Italijanski film. Ko sem je vrtelo prvih nekaj sekund, sem bila skeptična. Napisi so izgledali kot iz kakšnega slovenskega filma tam izpred druge sv. vojne, muzika je bila taka netipična, slika zamegljena, skratka vse je kazalo v drugačne smeri. Moram priznati, pošteno sem se morala namučiti, da sem vztrajala prvih nekaj minut. Potem sem nehala z gledanjem. To je bilo kakšen mesec nazaj. Danes sem zopet pogledala cel film. Od začetka do konca. Tilda Swinton. Kolikor jo ujamem na rdečih preprogah mi ni prav nič všeč. Ampak tukaj je pa, blestela. Sploh pa mi je čudno, kaj dela v tem filmu. V filmu, kjer je prevladujoč jezik italijanski. In film, ki je bil prav grdo prezrt. Film, ki boža dušo. Umirjen, počasen, zamegljen. Film, ki ni samo zgodba, ampak je okolica, narava, živali, hiša, pohištvo, pogledi, misli ... vse to je Io sono l'amore. Zgodba sicer ni nek dramaturški presežek, američani bi jo pravzaprav znali zapakirati veliko bolje. Veliko bolj jokajoče. Tu pa je film veliko več kot samo kup cmeravih babnic. Cel film poteka v neki taki stmosferi da niti ni neko presenečenje, ko se stvari zapletejo. Ker je film stalno v pripravljenosti. Pa ne v napetosti ampak v takem nekem čudnem občutju, da se lahko zgodi karkoli. Krasno. Temu se reče naravnost - krasno.
Ne se čudit, če v prihodnje sledijo recenzije filmov, kjer se pojavlja Tilda ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar