četrtek, 02. december 2010

Stresni december?

Ja, včeraj sem opevala lepote decembra in zime, ki jih prinašata, danes pa se je zgodba obrnila v povsem drugo smer. Da ne omenjam že dobro znanega dejstva, da je zima, zasnežena, bela zima prijetna samo nekje na toplem, ob kaminu, morda idilična gorska koča, topel čaj na štedilniku in slastni piškoti v pečici ... o ja. Ali kdo ve, obstaja kje taka hiška? Mehek, puhast sneg, v katerega se vržeš in ležiš in gledaš v nebo brez oblačka in nekje daleč se skriva sonce in te nežno greje ... Okej, ja, back to reality, zima v Ljubljani je vse prej kot to. Kaj mi pomaga lepa torbica (ki jo še vedno neuspešno iščem, ve kdo, kje se dobijo lepe in učinkovite torbice?) in plašč in šal in kapa in umiti lasje in mejk-up, če pa naokoli lazim v gojzerjih. Ja, pri nas, na obrobju Črnuč, na obrobju Ljubljane, so ceste ... grde. To je milo rečeno. Pot do avtobusne postaje (sicer ni najbližja, je pa definitvno tista, na kateri avtobus ne vozi na koledar) me vodi preko blatno-plundrastega makedama  in ob zelo prometni cesti kjer vozniki avtomobilov ne dojamejo, da je na cestišču plundra, ki ob stiku z gumami ob zelo veliki hitrosti prši naokoli kot sladkor po sveže pečenih piškotih. In po takih razmerah hodim celih 10min. Ahja, še vedno sanjam o pločniku ... In o Islandiji, kjer imajo ogrevane ceste, in snega in posledično plundre (vsaj jaz si tako predstavljam) ni.

Okej, dovolj o razmerah na cesti, dovolj ponižujoče je že samo dejstvo, da na faks prištrokljam v gojzarjih, zakaj bi to še stopnjevala tukaj? Mi pa ni jasno, kako lahko 98% študentov FDV-ja pride na faks v škorenjčkih? Okej, imam več teorij. Prvič, pripeljejo se z avtom do garažne hiše, ki je del faksa. Drugič, živijo zelo blizu ali pa je njihova pot do faksa splužena in ne-plundrasta. Tretjič (in zadnjič), jim je vseeno, kako mokre tace imajo in pač štrokljajo naokoli v ritmu "plof, plif, plaf". Žal, jaz nisem taka oseba, ki bi ne-vem-kaj dala za lepoto in urejenost, raje pridem v gojzarjih in suhih tacah, kot pa malo lepša in mokra. Itak nisem ne vem kaj baš in 90% itak ne opazi, kaj imam obuto.

Druga decemberska norija so seveda darila. No sama darila so povsem simpatična in okej, večji problem je nakupovanje le-teh. Že kar nekaj časa imam v mislih darilo za A.-ja in zadnje čase sem pospešeno listala reklamne letake in prospekte in kataloge, kje bi se najbolj ugodno (in dobro) našlo to, kar mu želim kupiti. Kaj je to, seveda ne bom izdala, ker še ni čas Božiča in ker A. pridno (upam da) bere ta blog in bi seveda vse pokvarila. No, najboljši sosed je ponudil najboljšo ponudbo. Na tem mestu je treba omeniti, da Mercatorja res ne maram, sem bolj Spar oseba, zadnje čase (odkar imam kartico) pa predvsem E.Leclerc oseba, četudi je daleč daleč na Rudniku. Kakorkoli, v Mercator se odpravim samo če je kaj nujnega (ker je pač to najbližja trgovina v Črnučah) in če imajo kakšno res dobro akcijo. No in danes so jo imeli.

Da ne bom preveč dolgovezila. Grem v Mercator Tehnika v Črnučah in pač kupim željeno stvar. Prodajalka vzame piko kartico, in mi jo vrne, skupaj z izpiskom in 1 centom. Pograbim vse skupaj in grem domov. Pridem domov in pokažem mami, kaj sem kupila, nakar me mami opomni, če imam račun, saj je ta zadeva v garanciji in v primeru, da kaj ne bo delalo, kot bi moralo, bo račun še kako pomemben. Pobrskam po denarnici, računa ni, samo izpisek pike kartice. Mami pograbi telefon, pokliče v Mercator in po treh različnih ljudeh končno pride do blagajne, kjer blagajničarki zatrdi, da nisem dobila računa. "Kako da ni dobila računa, a ga je ziher vzela?" Ja, ziher sem ga vzela, vzela sem vse, kar sem dobila, in računa ni bilo!!! Potem seveda par jeznih besed in končno pridejo do dogovora, da bodo račun poslali.

Saj ni nek big deal ampak to ni bilo prvič. Mami je rekla, da se je njej to že parkrat zgodilo. In nesramnost. In sploh mi ni dala točk, ki se jih sedaj zbira za neke brisače ... saj ne, da zbiram točke oz. rabim brisače, ampak vseeno, lahko bi vsaj vprašala. Še ena črna pika, še manj ljubezni do "najboljšega soseda" ...

Stresni december bo še kar nekaj časa trajal. Potrebujem namreč še darilo za mami ....

1 komentar:

  1. Tole z gojzerji mi je pa še kako znano, hehe. Ravno tako sem se jaz počutila v ponedeljek. Ampak, bila sem pa edina s suhimi nogami v službi!

    OdgovoriIzbriši